V spomin: Bogdan Osolnik (1920–2019)

Bogdan Osolnik, ki je umrl v stotem letu svojega dolgega in ustvarjalnega življenja, je bil ena najbolj vsestranskih in prepoznavnih slovenskih osebnosti. Na prav poseben način pa je bil povezan tudi z našim časopisom. Prve tri številke časopisa z imenom Gorenjski glas so izšle že med drugo svetovno vojno, avgusta in septembra 1944. Uredil jih je 24-letni partizan Bogdan Osolnik. Po vojni je nadaljeval svojo novinarsko in uredniško pot in jo dopolnil kot ugledni diplomat, pravnik, politik in publicist. Njegov devetdeseti rojstni dan smo počastili na Glasovi preji v Galeriji Krvina v Gorenji vasi. Pred dnevi pa smo izvedeli, da je ta dobri mož in naš stari znanec umrl – 16. maja 2019 v Novem mestu. Rodil se je 13. maja 1920 v Borovnici, njegov oče pa je bil gorenjskega rodu. Z Gorenjsko in Gorenjci pa se je najmočneje povezal prav med vojno. »Na začetku leta 1944 me je Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda poslal na delo v pokrajinsko vodstvo osvobodilnega gibanja na Gorenjskem. Res sem bil takrat še mlad, a tudi poln energije in iskrene ljubezni do domovine. Na Gorenjsko sem prišel v začetku meseca marca po skritih kurirskih poteh, ki so me vodile iz Bele krajine preko Kočevske, Notranjske in Primorske do takratnega bivališča gorenjskega oblastnega komiteja KPS v Dražgoški gori. V novem okolju sem se zavzel za razširitev delovanja OF in dal pobudo za sklic posvetovanja aktivistov iz vse Gorenjske. Posvetovanje smo imeli od 13. do 15. maja na Jelovici, na planšarski jasi Moste. Na njem smo izvolili Pokrajinski odbor OF, v katerem sta bila tudi dva predstavnika krščanskih socialistov. Kot član tega odbora sem prevzel v njem odgovornost za partizanski tisk in kulturno delovanje.« Kulturno politiko na Gorenjskem je odlikovala posebna širina, to pa je vanjo prinesel ravno Osolnik, ko je postal sekretar pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko. Fenomen je bil že to, da so si sploh upali gojiti slovensko kulturo na ozemlju, kjer je hotel okupator iztrebiti slovenščino; posebna moč gorenjske partizanske kulture je bila tudi v dejstvu, da se ni omejevala na »propagandistično utilitarnost«. »Kakšna duhovna moč je bila, na primer, v tem, da je v neki zakamuflirani baraki sredi sovražnikovega ozemlja nastajala bibliofilska knjižna izdaja Prešernove Zdravljice!« (Miklavž Komelj) Tudi po vojni se je Bogdan Osolnik pred drugimi tovariši odlikoval prav po širini svojih pogledov.