Afričan v Evropi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 12. maj 2019 / 08:32

Ob naslovu Afričan v Evropi najprej pomislimo na tiste Afričane, ki prihajajo v Evropo ilegalno po morski poti iz Libije v Italijo. Tu pa si preberimo, kako se kot Afričana v Evropi doživlja pisatelj, ki tu deluje kot univerzitetni profesor …

Kongovec v Gradcu

Tak Afričan je pesnik, pisatelj in dramatik Fiston Mwanza Mujila (roj. 1981), ki na univerzi v Gradcu poučuje afriško književnost. Lani je pri založbi Modrijan izšel njegov prvi roman Tramvaj 83. Napisan je v francoščini, v slovenščino ga je prevedla Katja Zakrajšek. Kako je bodoči pisatelj prišel v Evropo? »Rodil sem se v Lubumbašiju, rudarskem mestu na jugu Konga. Po študiju sem prišel v Evropo, da bi se tu razvil kot pisatelj. Najprej sem živel v Nemčiji, zdaj živim v Avstriji. To se je zgodilo samo od sebe. Po letu ali dveh letih življenja v Avstriji sem se odločil, da ostanem. Še vedno pa sem tesno povezan s Kongom. Obiščem ga dvakrat na leto. Imam dve domovini: v Avstriji se dobro počutim, Kongo pa ostaja del mojega vsakdanjika. Moje stanovanje je kot Kongo v malem, živim kot Kongovec, kuham kongovsko hrano. Kongo vedno nosim s sabo. Pisatelju lahko ta razkorak med jazom nekje drugje in jazom doma le koristi. Spoznavam avstrijsko književnost in kulturo in hkrati ohranjam vez z državo, iz katere prihajam. Življenje v dveh ali treh kulturnih oziroma jezikovnih okoljih nas bogati, saj nam omogoča kulturni in intelektualni razvoj.« Kako pa svojo rodno celino predstavlja svojim študentom na graški univerzi? »Na začetku jim vedno pokažem zemljevid Afrike, da razumejo, da Afrika ni država, temveč skupek 55 držav. Je zelo pestra. V nekaterih državah vlada diktatura, v drugih ne; nekatere so pretežno katoliške, druge muslimanske, tretje animistične. Govori se francosko, angleško, portugalsko, bantujski jeziki. Razlike so tudi geografske. Nekdo, ki živi v gorah, ne funkcionira enako kot nekdo, ki živi v dolini. Kdor živi v tropih, razmišlja drugače kot nekdo, ki živi v puščavi. Tudi v Kongu na primer ljudje z juga svet doživljajo drugače od tistih, ki prihajajo iz rudarskih mest. Študentom zato že na začetku razložim, da je Afrika velika, raznovrstna, kozmopolitska; ni celina, na kateri so si vsi podobni. Tudi po videzu smo si različni.« Afričani sebe in Afriko doživljajo povsem drugače, kot jih doživljamo Evropejci in drugi Neafričani. »Ko živiš v Kongu, nisi Afričan, temveč Kongovec. Niti ne Kongovec, temveč človek. Šele ko zapustiš Kongo in potuješ s potnim listom, postaneš Kongovec. Prebivalci Senegala so Senegalci. Ko pridejo v Evropo, postanejo črnci. Moja družina o meni ne bi rekla, da sem črn. Moji starši niso črni, saj živijo v Kongu. To oznako dobiš šele, ko prideš v Evropo. V Kongu se ljudje ne ukvarjajo s kolonializmom; v Bruslju, na primer, pa nanj spominjajo spomeniki, muzeji … Tega pri nas ni. Generacij, ki so to doživele, skoraj ni več. Seveda vemo, da nas je Belgija kolonizirala, toda v vsakdanjem življenju imamo druge prioritete. Bolj smo občutljivi za globalizacijo kot na kolonizacijo. Evropa se ukvarja z vprašanji kolonializma in postkolonializma, v Afriki pa se običajni ljudje – ne govorim o univerzitetnih profesorjih – ne obremenjujejo s tem, kaj si Evropejci mislijo o njih, temveč živijo svoje življenje. Požvižgajo se na to. V primeri z Afričani, ki živijo v Evropi in so med drugim izpostavljeni zaradi barve kože, niti nimajo nikogar, s komer bi razpravljali o kolonizaciji. V Kongu je nekaj Belgijcev, ni pa Belgije …« In tako naprej, več pa v romanu Tramvaj 83. (Vir: Nina Gostiša, intervju na MMC RTV SLO)

Še pomnite, tovariši?

Veliko Afričanov je prišlo tudi na pogreb maršala Tita, ki je bil 8. maja 1980 v Beogradu. »Njegov pogreb je bil največji zbor državnikov sveta – šefov držav in vlad v svetovni zgodovini, saj se ga je udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad, 47 zunanjih ministrov …« (Wikipedija, geslo Smrt in pogreb maršala Tita) Danes si niti misliti ni mogoče, da bi na katerikoli dogodek na tleh nekdanje Jugoslavije prišlo toliko državnikov. V omenjenem članku je tudi zemljevid držav, ki na pogreb niso poslale nikogar. Ni jih veliko, le kak ducat, med njimi pa so tudi tri pomembne: Izrael, Savdska Arabija in Južna Koreja.

V EU smo že petnajst let

V teh dneh ni minilo le 39 let od Titove smrti, ampak tudi 15 let od vstopa Slovenije v EU. »1. maja 2004 smo s Ciprom, Češko, Slovaško, Poljsko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko in Malto postali polnopravni člani Evropske unije. Širitev je prinesla koristi vsem državam članicam in njenim državljanom.« Tako so na Twitterju zapisali na Ministrstvu za zunanje zadeve RS in s tem se lahko strinjamo.