Slavje Dolenjke, ki živi na Gorenjskem

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Razvedrilo / / 13:14

V soboto je v Gostilni Rekar v Kranju devetdeseti rojstni dan praznovala Terezija Weisseisen, ki se je pred petinšestdesetimi leti z Dolenjskega preselila na Gorenjsko ter si tu ustvarila dom in družino.

Terezija Weisseisen, dekliško Matko, je bila ena od treh otrok mame Ane in očeta Alojza. Rodila se je 4. maja leta 1929 v vasi Gaberje pod Gorjanci na Dolenjskem. Pri 24 letih ji je srce ukradel postaven fant iz bližnje vasi, ki je slišal na ime Tone. Spoznala ga je pri teti, ki je imela kmetijo in gostilno, mlada Terezija pa ji je pomagala pri vsakodnevnih opravilih. S Tonetom sta po sklenjeni zakonski zvezi odšla s trebuhom za kruhom, saj v njunih krajih ni bilo razvite industrije in je bilo zato zelo težko dobiti zaposlitev. Ustalila sta se v Stražišču pri Kranju, kjer sta z lastnimi rokami in trdim delom ustvarila domovanje in družino. Rodili sta se jima hčerki Tončka in Tadeja. »Bila sva revna kot cerkvena miš. Zaposlena sem bila v Tekstilindusu v Kranju, mož v Iskri – in kljub skromnima plačama sva brez posojil zgradila hišo in vzgojila otroke. Veliko sva trpela, večkrat sva bila lačna kot sita, a bila sva borca in se nikoli nisva vdala v usodo,« nam je zaupala slavljenka, ki je prosti čas najraje posvečala gojenju rož in vrtu. »Zelo rada sem vrtnarila. Vso zelenjavo sem pridelala sama, saj mi je bilo zelo pomembno, da je domača in sveža. Z možem sva gojila tudi sadje in obdelovala trto ter pridelovala pristno dolenjsko vino cviček,« je povedala Terezija Weisseisen. Devetdesetletnica je slovela tudi po odlični kuhi. »Pripravljala sem dolenjske štruklje, žgance, repo in zelje, a brez mesa, ker tedaj ni bilo denarja zanj,« je še dodala skrbna gospodinja, ki je sama izdelovala tudi domače rezance in vlagala ozimnico. Čas po upokojitvi ji je zapolnilo šest vnukov. Čuvala jih je ter nanje prenašala tradicionalne družinske vrednote, kasneje pa so v njeno življenje radost in veselje prinesli še pravnuki – ima jih enajst.

Ob visokem jubileju mame Terezije so se njeni najbližji zbrali v Gostilni Rekar, kjer so ob kosilu kramljali in obujali spomine. Pripravili so ji tudi prijetna presenečenja: dvonadstropno torto z žametno rdečimi vrtnicami, Gašper Seljak iz Ansambla Lunca pa je zaigral nekaj pesmi na harmoniko, ob katerih je slavljenka tudi zaplesala. »Babica je pristna Dolenjka, njen dom je in vedno bo Dolenjska. Nikoli ni prevzela gorenjščine, njena govorica je pristno dolenjska. A kljub temu da je živela po dolenjskih načelih, je vseeno sprejela gorenjsko okolje. Danes se tu počuti domače in sproščeno,« je povedala Terezijina najstarejša vnukinja Urška Zajc in dodala: »Babica je bila vedno zelo redoljubna in verna, vsako nedeljo je obiskala sveto mašo. Vse svoje potomce pa je naučila tisto, kar je najbolje znala – kuhati.« Slavljenka, ki ni pričakovala tako velikega rojstnodnevnega presenečenja, je še pripomnila, da moraš biti priden, delaven in skromen, če hočeš dolgo živeti. »Pri teh letih si človek želi le zdravja – zase, za moža in vse moje otroke,« je sklenina Terezija Weisseisen in še potrdila misel vnukinje Urške: »Trenutno se na Gorenjskem počutim najbolje. Tu imam vse, kar sem si nekoč želela: hišo in družino, a rodna Dolenjska bo nedvomno vedno moj prvi dom.«