Potlačena jeza

Kot smo že zapisali, ni veliko razlik med moško in žensko jezo. Seveda so različni načini izražanja jeze. Moški smo večkrat grobi, neprijazni, nasilni, ženske pa večkrat nergave, kričeče. Ni mogoče postavljati stereotipov glede na spol. Vemo tudi, da ne moremo posameznega vedenja pripisati le npr. jezi. Želimo le poudariti, kako negativne posledice ima lahko jeza, ki se je ne zavedamo.

Drugi način nesprejemanja jeze je, da jo potlačimo. Največkrat zato, ker smo bili vzgojeni, da se ne smemo jeziti. Povedali so nam, da se otroci nimamo kaj jeziti, da se to ne spodobi, da je jeza nekaj slabega, če smo se pa že jezili, so nas zasmehovali ali pa udarili. Tako smo to čustvo potlačili globoko vase. Zaradi načina življenja v preteklosti so morale svojo jezo večkrat potlačiti (oziroma je niso smele izražati) ženske. Vse življenje so živele z njo in to se jim je zdelo normalno. Le zadovoljne niso bile, ker so nosile v sebi neprijetnost, napetost, ki je niti niso znale poimenovati.

Kaj lahko danes stori starejša ženska, ki je rodila in vzgojila svoje otroke, skrbela za moža, prislužila si je pokojnino? Vzgojili so jo, naj bo ponižna in delavna, naj poskrbi za družino in moža, da je to njeno poslanstvo in naj bo s tem zadovoljna. To je sicer lepa pot in lepo je to zapisano – le na to gospo so vsi pozabili. Tudi ona je popolnoma pozabila nase in na svoje želje in potrebe. In v njih ni bila pogosto slišana, kaj šele, da bi jih uresničila in izživela. To je zanjo velika krivica. Če se vživimo v življenje takšne gospe, se moramo vprašati, kako je vse to prenašala. Ja, seveda, bili so popolnoma drugi časi kot danes. Kadar nikoli nismo na prvem mestu ali kadar skrbimo le za druge, smo drugim vedno na razpolago, kadar nam ni dovoljeno ali omogočeno izraziti svojih talentov …, takrat je najbolj normalno, da smo jezni in da se postavimo zase. Tudi če nam vrednostni sistem v nas govori, naj se ne jezimo, bo jeza prišla. In ko jo potlačimo, je je vedno več. To pa ni zdravo – ne za naše telo niti za našo dušo, še manj za našega duha. Starejša gospa pravi, da kar je bilo, je bilo. Dogodkov za nazaj ne moremo spreminjati. Vendar s priznanjem krivic, ker je vse potrpela, bo prišla tudi jeza. Ko si bo to priznala, bo jeze še več in vse, kar mora storiti, je, da je z njo. Ja, z jezo naj bo skupaj. In naj bo z njo prijazna. Da, s svojo jezo naj bo prijazna. Kako čudno, kajneda?

Sobivanje z jezo bo precej lažje, ko si dovolimo, da jo začutimo na in v svojem telesu – najbolj pogosto je to napetost, napihnjenost v rokah in zgornjem delu telesa. S tem ta gospa ne bo storila nikomur nič slabega, le čustvena napetost, ki jo povzroča potlačena jeza, se bo počasi začela zmanjševati. Lažje bo zadihala, čudna teža se bo zmanjšala. Poleg tega bodo njeni bližnji začeli čutiti, da ne stresa več svoje jeze vsepovsod. Vsem bo lažje.