Zablode ljubezenskega življenja

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. april 2019 / 19:45

Ines je po več letih brezposelnosti končno našla zaposlitev. Doštudirala je na Filozofski fakulteti – in četudi je že vnaprej vedela, da bo lažje zadeti glavni dobitek na loteriji kot najti službo, ni obupala. V vmesnem času ni sedela doma niti ni tarnala, ampak je počela to in ono. Sama tem priložnostnim delom reče širjenje obzorja.

»V službo nisem prišla sama,« pove na malo bolj humoren način. »S seboj sem pripeljala kopico idej, zamisli, celo nekaj inovacij. Informacije so kar kipele iz mene. Če bi bili šefi pametni, tako se mi je zdelo, bi mi vsaj prisluhnili. Pa mi niso. Samo nasmihali so se! Že konec prvega tedna so mi dali vedeti, da sem zanje ''moteči element'', nekdo, ki jim takoj, ko odpre usta, naloži na mizo še kup dodatnega dela.

Čez čas sem spoznala, da je bil Tian edini, ki mi ni nikoli ničesar očital. Kolegice so dajale videz, kot bi bile tisočkrat bolj strupene od njega. Ne vem, kako je v tistem zlobnem osjem gnezdu sploh preživel, revček, sem si govorila. Najprej me je vsako jutro razveselil s kavo in s klepetom. Sprva je bilo moteče, saj sem imela občutek, da sem prišla v službo delat in ne nergat. Kava se je običajno zavlekla tja do devete ure ali še dlje. Odvisno od tega, kaj mi je imel povedati. Počasi mi je nanizal številne nič kaj pohvalne zgodbe tudi o sodelavkah. Naivna kot sem bila, sem jih sprejela za čisto zlato. Niti pomislila nisem, da se bom lahko na njegovem ''seznamu'' čez čas znašla tudi sama!

Postal je zelo ustrežljiv in prijazen tudi do mojega tarnanja. Zelo težko sem namreč sprejela, da delo poteka s komaj nekajodstotno zmogljivostjo. Če bi bila jaz šef, bi že zdavnaj odpustila tri četrt zaposlenih …

Vedno bolj sem padala na njegove besede. Čeprav si nisem želela priznati, sem se vanj tudi zaljubila. Začel me je vabiti na zmenke, na pozno popoldanska kosila, na sprehode v Tivoli, na Grad, na Barje. Ni bil vsiljiv, le pozoren. Ni se me dotikal. Vseeno sem komaj čakala, kdaj bo padlo naslednje povabilo! Nekoč me je prestregel na stranišču. Objel me je in me nekaj dolgih minut, ne da bi me poljubil ali pobožal, držal v objemu. Noge so se mi tresle, ko sem se čez čas prebila do svoje pisalne mize. Bila sem čisto mehka, tresoča in do vrh glave zaljubljena. V čustveni pijanosti sem odprla e-pošto in mu poslala sporočilce z enim samim vročim stavkom: ''Tudi jaz te ljubim!''

Bila sem prepričana, da bo prinorel s šopkom rož, padel pred menoj na kolena, me dvignil v zrak in še sam povedal približno enako. Žal se to ni zgodilo. Vse, kar je sledilo, je bil molk. Popoln molk. Ves teden je hodil mimo mene, kot da me ni. Sodelavke so to opazile in se mi privoščljivo – vsaj tako sem mislila – smejale. V petek pa me je počakal pri avtu. Bil je zelo resen. Začel se je čisto drugačen pogovor, kot sem pričakovala. S povišanim glasom mi je očital, kaj si mislim, če se zavedam, da ima on prijateljico. Ne da bi izbiral besede, mi je vrgel v obraz, da sem pokvarjena, da sem ga hotela ujeti v svoje mreže, da ima tudi on čustva, da tega, kar počnem, ne bo prenašal. Potem se je obrnil in me pustil samo. Bila sem v takšnem šoku, da tega ne znam povedati. Pri osemindvajsetih letih nisem bila brez ljubezenskih izkušenj, z enim od fantov sva hodila celo malo manj kot tri leta. Toliko sem pa že vedela, kaj so pomenili signali, ki jih je Tian oddajal od sebe, kršenduš!

Naslednji dan sem prišla v službo vsa mačkasta in neprespana, obnašala pa sem se, kot da se ni nič zgodilo. Še sreča, da me je neki razpis tako zaposlil, da nisem imela časa za radovedne poglede sodelavk, ki so se motale okoli mene. Mar so pričakovale, da se jim bom zjokala na rami?! Malo morgen!

Srce me je bolelo, da me bolj ni moglo. Pa ne toliko zaradi razočaranja kot zato, ker sem se kot največja tepka na svetu dala speljati na led! A zgodbe na tem mestu še ni konec. Osvajalec je ponovno začel z osvajanjem. Sprva sem se obnašala, kot da njegove sladke besede ne letijo name, a počasi in zelo vztrajno me je ponovno zmedel. Postal je tudi moj prijatelj na Facebooku. Tudi tam mi je pošiljal različna dvoumna sporočila, mi všečkal vsako objavo ter pisal takšne stvari o meni, da sem začela že sama verjeti, da sem res popolna in enkratna, kot trdi on. Še zadnji dan pred božičem se skoraj ni premaknil od moje mize. V nestrpnem pričakovanju sem čakala, kdaj bo padlo povabilo na skupno preživetje novoletnih praznikov. Ni ga bilo! Naslednji dan sem prebrala na Facebooku, da sta odletela v ''tople kraje'' z eno od šefic iz nekega drugega oddelka. Spet sem bila ponižana in razočarana. Novoletne praznike sem preživela sama, doma, za zaklenjenimi vrati. Le na Facebooku sem objavila, da sem na poti na Šrilanko.

Na mojo nesrečo ali srečo, kakor se vzame, sem po novem letu še hudo zbolela. Zaradi težav z dihanjem so me urgentno prepeljali v Klinični center. Strah pred smrtjo je bil tako močan, da mi je poblaznel tudi krvni tlak. Nekajkrat sem celo omedlela, pa se tega nisem niti zavedala.

Po spletu naključij sem si sobo delila z Majo, ki je bila sestra ene od mojih sodelavk. Šele v bolnišnici, po tistem, ko so mi povedali, da sem imela srečo, da sem preživela, sem tej sodelavki s težavo dovolila, da se mi je približala in se začela z menoj pogovarjati. Odkrito mi je povedala, da sem bila sama kriva za vse gorje! Nisem dala priložnosti ne njej ne drugim, da bi me pred Tianom posvarile. Povedala mi je takšne reči o njem, da so mi šli lasje pokonci. Res sem bila naivnica! Pa ne le to: s svojim obnašanjem, ko sem oddelku dala vedeti, da sem nekaj posebnega, četudi nikogar še nisem poznala, sem si pokoro pravzaprav sama napisala.

Povedala mi je, da je Tian uporabljal podobne trike tudi pri drugih novinkah. Večina od njih je bila potem tako osramočena, da so pustile službo ali pa se zaposlile na drugem oddelku. To, da naivnice zavaja in jih dobesedno naplahta s številnimi obljubami, je njegov priljubljeni hobi. Najbolj uživa, ko mu dekleta – pa tudi poročene ženske – nasedajo. Ko enkrat vidi, da se je žrtev vanj na smrt zaljubila, jo brez milosti pusti ali pa jo na socialnih omrežjih celo osramoti.

Ker je bilo popoldne dolgo in nismo imele drugega početi, kot da smo se pogovarjale, je šla sodelavka v svojih razkritjih še korak dlje. Povedala je, da je slišala, da je bil po podobnih osvajanjih znan tudi Tianov oče. Ženske, ki jih je osvajalec zapeljal in pustil na cedilu, so potem prihajale tudi k njim domov. Tianova mama je vrsto let prenašala skoke čez plot, vrsto let je potem razočaranim ženskam tudi brisala solze. Ko je bil Tian star deset let, je nekega dne pospravila svoje stvari v kovček in brez besed zapustila moža in sina.

V službo sem se vrnila šele na začetku marca. Na sodelavke nisem več gledala kot na ''trop kokoši'', temveč na ženske, ki so v življenju doživele marsikaj. Morda celo hujše stvari kot jaz. Ko je tudi Tian zaslutil, da o njem ''vse vem'', je potegnil iz predala fotografijo svoje družine in jo postavil na mizo. Tam je stala toliko časa, dokler nismo dobili nove sodelavke …«

(Konec)