Dodatno zaračunavanje storitev

Dodatno zaračunavanje vseh možnih storitev v domovih za starejše postaja modna muha, ki po mnenju oskrbovancev, svojcev pa tudi širše javnosti postaja tudi nenadzorovan poligon dobičkonosnega ustvarjanja. Dejansko je vse to dogajanje ob vsesplošni podražitvi oskrbnin in zaračunavanju dodatnih storitev skrb vzbujajoče za oskrbovance, ker ni jasno, kdo je pravzaprav glavni odločevalec, ali lahko domovi sami odločajo o vsem ali pa nad vsem tem bedi tudi država in vsa ta dodatna zaračunavanja storitev tudi odobrava in potrjuje, oziroma če sploh ima možnost, da od izvajalcev zahteva črtanje posameznih dodatnih storitev. Vsekakor je pa skrb vzbujajoč vedno daljši seznam teh zaračunavanih storitev in marsikatera na novo zapisana storitev je pa dejansko tudi srh vzbujajoča. Ena od takih na novo nastalih zaračunavanih storitev je »namestitev slušnega aparata«, ki jo vrednotijo 1 EUR. Kako so ponekod ovrednotili to storitev točno na 1 EUR, je še eno vprašanje za kdaj drugič, še posebej ob predpostavki, da se za slabe pol minute dela zaračunava 1 EUR, in ekonomska računica kaj hitro pokaže, koliko je lahko hipotetična postavka na uro, osem ur na dan in koliko na mesec. Ob tem dobička željnem preračunavanju je pa zagotovo zelo pomemben faktor tudi statistično dokazano dejstvo, da se polovica starostnikov sooča z izgubo sluha in so potencialni uporabniki slušnih aparatov.

Na prvi pogled 1 EUR mogoče res ni veliko, ampak dejstvo pa je, da je namestitev slušnega aparata vsakodnevna storitev, včasih lahko tudi večkrat na dan, in to lahko hitro postane strošek, ki si ga marsikateri oskrbovanec ne more privoščiti. Človek brez slušnega aparata postane še bolj izoliran od družbenega dogajanja, osamljen, dehumaniziran, diskriminiran in posledično še bolj depresiven v okolju, ki naj bi mu omogočilo polno vključenost in zdravo ter produktivno tretje življenjsko obdobje. Ob branju takih poslovno dobičkarskih umotvorov je marsikomu grozljivo, kako razčlovečeni postajajo ponekod ti odnosi do starejših ljudi, še posebej do tistih s posebnimi potrebami, ki še toliko več in bolj potrebujejo spoštljiv odnos do osebnega dostojanstva in pa seveda razumevanje do vseh težav, s katerimi se soočajo. Slušni aparat je že tako ali tako neki dodaten strošek za marsikaterega uporabnika, z baterijami in dodatnim vzdrževanjem vred in je milo rečeno nespodobno, da se jim zdaj ta uporaba še dodatno zaračunava v domovih za starejše.

Spoštovani vsi tisti, ki odločate o doplačevanju storitev v domovih za starejše občane, razmislite malo, kaj je plačljiva storitev in kaj je spoštovanje človekovega dostojanstva.

Kot predsednik odbora naglušnih uporabnikov slušnih aparatov, ki deluje pod okriljem Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, vas vljudno prosim za razmislek, predvsem pa za spoštljiv odnos do vseh oseb, ki za polno vključenost in socializacijo nujno potrebujejo slušni aparat.

Slušni aparat ni luksuz, ampak je potreba in želja uporabnikov po enakovredni komunikaciji v njihovem socialnem okolju.

Prijaznost ne bi nikoli smela biti plačljiva storitev, ampak spoštovanja vredna prostovoljna človekoljubna pomoč. Prijaznost do sočloveka je vrednota, takšno zaračunavanje dodatnih storitev je pa navadna sramota.

Boris Horvat Tihi, podpredsednik ZDGNS, vodja odbora naglušnih ZDGNS