Vstop v moj Biser

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 10:33

V zadnjih treh člankih smo pisali o naši podzavesti, kjer so shranjeni vsi naši pretekli dogodki. To so zemeljske zakonitosti. Temu ne moremo ubežati. Seveda pa mi kot svobodna bitja odločamo, kaj bomo s svojimi spomini delali. Zapisali smo tudi, da je v samem središču podzavesti naše Bistvo, naš Biser, ki nam je preprosto dan ob prihodu na ta svet. Naša glavna naloga bi morala biti, da nikoli (res nikoli) ne pozabimo tega našega Bisera. Tudi če pozabimo, bomo večno hrepeneli po Čistini, ki je v nas. Preko tega hrepenenja nas naš Biser opozarja, da smo vredni več kot tegobe in dnevne skrbi. Če pozabimo, se nam kaj hitro zgodi, da nas življenje začne pritiskati k tlom in si začnemo dopovedovati, da je življenje težko in neizprosno. Biser v nas psihologi imenujejo naš pristni jaz, duhovni učitelji pa rečejo npr. božji delček v nas. Nas pa najbolj zanima, kako odkriti v sebi ta Biser, to naše Bistvo, ki nam poveča srečo in nam da moč za lažje sprejemanje vsakdanjika.

Prvo je zavedanje, da imamo v sebi nekaj zelo velikega. Religioznim ljudem pomaga, ker vedo, da so božji otroci, nereligiozni ljudje zaradi večnega hrepenenja v sebi začnejo iskati lastno pot do Sebe. Kot drugo moramo sprejeti dejstvo, da ne moremo enostavno skočiti v svojo Lepoto, brez da bi se najprej soočili z lastnimi psihičnimi, čustvenimi, duhovnimi težavami. Drugače rečeno, mi nimamo dovoljenja stopiti v Mir, brez da bi se soočili z lastnim nemirom. Zato je pot do lastnega Miru v sebi speljana preko lastnega nemira in lastnega trpljenja. Konkretno to pomeni, da bomo Mir, lastno Srečo, lahko odkrivali ali stopili vanjo le na ta način, da bomo zmanjšali nemir v sebi. Lahko zapišemo, da je naša podzavest polna nekega čudnega nemira. Vstop v našo podzavest, v zmanjševanje nemira, je mogoč z zavedanjem in s prijateljstvom s svojim notranjim svetom. To storimo tako, da se začnemo zavedati dveh stvari: lastnih čutenj in lastnih telesnih reakcij ob tem. Torej bolj ko si bomo upali spregovoriti o lastnih neprijetnih čustvenih stanjih (strahovi, žalosti, sram, gnus, obup, krivda …), bolj se nam bo oglašalo telo (stiskanje v prsih, glavoboli, migrene, napetosti v raznih delih telesa, mravljinci, krčenje mišic …), bolj bomo v stiku s seboj. Najtežje pri soočanju s samim seboj je, ker moramo zdržati v teh čudnih stanjih. Res je nelogično, zakaj bi to počeli! Preprosto – zato kar je to vstop v središče našega Bitja. Ko smo enkrat tam in ko začutimo to Moč, se preprosto sprehajamo iz neprijetnih čustvenih stanj v območje svoje moči. In obratno. Zanimivo, da smo takrat v dveh stanjih. Zavedamo se, da smo tu in sedaj, hkrati pa je del nas globoko nekje, kjer sta vedno neskončna Ljubezen in Dobrota, katerih del smo. To ni znanstvena fantastika, le vsak sam se mora potruditi. Nihče drug tega ne more storiti namesto nas. Trud je obilno poplačan.