Osem desetletij, tisoče zgodb

Osnovna šola Toma Brejca, ena od dveh kamniških mestnih šol, praznuje osemdesetletnico. Osrednjo prireditev so pripravili v torek in se ob tem spomnili tudi ene od največjih prelomnic – temeljite prenove pred petimi leti.

Kamnik – Prireditev, ki so ji dali naslov 80 let, na tisoče mladosti, si je v telovadnici šole ogledala vrsta gostov, med drugim župan Matej Slapar, državna sekretarka ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Martina Vuk, oba kamniška poslanca Karla Urh in Matej Tonin, nadškof Stanislav Zore in številni drugi, učitelji pa so skupaj z učenci pripravili skoraj dveurni program, v katerem so se na hudomušen način sprehodili skozi vseh osem desetletij šole.

Nekdaj so imeli pouk celo v treh izmenah

Šolo so Kamničani začeli graditi leta 1939, ker pa je medtem prišla druga svetovna vojna, so jo dokončali Nemci, in sicer 1942. leta. Konec vojne je šola pričakala v zelo klavrnem stanju – šolska knjižnica je bila odpeljana, v telovadnici je bila mrtvašnica, učila so bila uničena, odstranjene so bile tudi električne in vodovodne napeljave.

S slovenskimi učitelji je šola svoja vrata znova odprla junija 1945. leta, takrat kot petletna šola, a v eni stavbi so se nadaljnja tri leta stiskali osnovna šola, nižja gimnazija in internat. V nadaljevanju se je šola imenovala Druga osnovna šola v Kamniku, pouk je potekal v dveh izmenah, na razredni stopnji celo v treh. Leta 1963 so zgradili sosednjo stavbno, v kateri je danes OŠ Frana Albrehta, in tja preselili gimnazijo.

Ime po domoljubu

Leta 1964 se je šola po slovenskem politiku in domoljubu preimenovala v OŠ Toma Brejca, kakor se imenuje še danes. V tistem obdobju je imela šola kar šest podružnic, in sicer vse šole v Tuhinjski dolini, in tako je bilo vse do ustanovitve OŠ Šmartno v Tuhinju leta 1996. Kljub temu je šolo še vedno spremljala prostorska stiska, zato so se leta 2008 začele priprave za temeljito prenovo šole, ki je bila končana v začetku leta 2014.

Učencev je vsako leto več

»Da se sanje človeku resnično uresničijo, ni vedno nujno. A mi smo imeli to srečo! Na prvi pogled je šlo za idilično situacijo. Kaj kmalu smo ugotovili, da je treba samo delovanje celotne organizacije postaviti na novo. Kar nekaj težav je bilo v smislu zagona na tehničnem področju, česar pred tem nismo bili vajeni, saj je bila stara stavba tehnično zelo preprosta. A to prilagajanje je bilo kar kmalu odpravljeno. Veliki prostori, fizična oddaljenost prostorov, veliko število kabinetov je v začetku nakazovalo, da so se učitelji začeli oddaljevati drug od drugega. K sreči smo se tega začeli zavedati in ponovno se je vzpostavila klima v zbornici, kot smo jo poznali že pred selitvijo. Obdobje zaznamuje tudi skokovit porast števila učencev – iz 422 pred desetimi leti na 642 v letošnjem letu, kar je posledica velikega števila priselitev v naš šolski okoliš. Z letošnjim šolskim letom smo morali kljub nedavno dograjeni šoli iz dveh kabinetov že pridobiti novo učilnico,« je med drugim povedala ravnateljica šole Mojca Rode Škrjanc in dodala, da je največji izziv, ki čaka šolo v naslednjem desetletju, ponovna vzpostavitev zaupanja v šolo, tudi v širšem kontekstu.