Živimo v svetu zlagane glasbe

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. april 2019 / 20:23

Simon Golobič, lastnik najštevilnejše zbirke slovenske narodno-zabavne glasbe, si prizadeva za ustanovitev interaktivnega glasbenega centra v Mengšu. Je strokovni glasbeni sodelavec na radiu in televiziji Veseljak.

Že več let si prizadevate za vzpostavitev interaktivnega centra za narodno-zabavno glasbo v Mengšu. Kako daleč je projekt?

»Projekt raste v sodelovanju z občino in lokalno skupnostjo. Občina je zagotovila sredstva za obnovo Zajčeve vile, kjer bo moja zbirka razstavljena. Gre za objekt, ki je nekoč pripadal Melodiji Mengeš, nato pa ga je občina odkupila in ga sedaj obnavlja. Ko bo obnova dokončana, pa bo zaživel tudi center. Moja želja sicer je, da bi bil muzej odprt že včeraj, a prenova zahteva svoj čas in sredstva.«

Prihajate iz Semiča. Zakaj ste se odločili, da bo center narodno-zabavne glasbe stal ravno v Mengšu?

»Že Franc Kompare, vodja Ansambla Marela, je konec osemdesetih malo za šalo, malo pa tudi zares, v Mengšu postavil temeljni kamen evropskega glasbenega središča. Mengeš slovi kot glasbeno mesto. Od tu prihaja Melodija Mengeš in še številni drugi izdelovalci glasbil ter glasbeniki in tudi lokalna skupnost živi z glasbo. Pomembna pa je tudi strateška umeščenost Mengša, ki je blizu Ljubljane in le nekaj kilometrov oddaljen tako od štajerskega kot gorenjskega kraka avtoceste, kar bo precej prispevalo k dobremu obisku v centru.«

V centru nameravate razstaviti svojo pestro zbirko plošč in predmetov, povezanih z narodno-zabavno glasbo pri nas. Kako ste si zamislili koncept delovanja centra?

»Želim si, da bi bil center zanimiv in donosen. Prav zato se izogibam poimenovanju ''muzej'', ki nosi nekakšno negativno konotacijo, da gre za dolgočasno ustanovo, ki je sama sebi namen. Zato smo projekt zastavili na všečen in sodoben način in ga poimenovali interaktivni center narodno-zabavne glasbe. Poudarek bo namreč na interaktivnosti. V zbirki imam dovolj predmetov, da lahko postavim več razstav na leto, poleg tega pa bo program vseboval tudi delavnice in seminarje za goste in glasbenike. V kletnih prostorih smo predvideli vinsko klet, saj je znano, da gre glasba z roko v roki z dobro kapljico in kulinariko. Poleg tega pa računam tudi na sodelovanje z Avsenikovimi Begunjami in Mirno Pečjo, kjer deluje Muzej Lojzeta Slaka. Predvidevam, da bo okoli osemdeset odstotkov obiskovalcev tujcev, predvsem iz severnih, nemško govorečih dežel. Svoje eksponate namreč uspešno razstavljam v tujini, od koder dobivam same pozitivne odzive. Tujci našo glasbo poznajo veliko bolje od nas, poleg tega pa imajo do narodno-zabavne glasbe drugačen odnos kot mi. Sprejemajo jo za del svoje identitete, kar je razvidno že iz tega, da gredo omenjeni tujci na veselico v svojih narodnih nošah, Slovenci pa v kavbojkah. Ta filozofija mi je blizu in bi jo rad vnesel tudi v naš prostor.«

Kaj pravzaprav zajema vaša zbirka?

»Hranim okoli pol milijona razstavnih primerkov. Le datiranih fotografij z vsemi popisanimi podatki imam več kot 160 tisoč. Osnova zbirke pa je glasba. Imam namreč 15 tisoč nosilcev zvoka, od gramofonskih plošč in kaset do zgoščenk. Gre za unikatno zbirko vseh ansamblov od leta 1953 dalje, torej od Beneških fantov, ki veljajo za prvi slovenski ansambel, pa do danes. Hranim celotno produkcijo, ki so jo ansambli posneli doma ali na tujem, tudi plošče, ki so jih denimo Avseniki posneli v Argentini, Kanadi in celo Urugvaju. Poleg plošč pa imam še več kot petsto inštrumentov najbolj markantnih glasbenikov in približno toliko njihovih oblačil.«

Kako se je vaša zgodba zbiranja predmetov, povezanih z narodno-zabavno glasbo, začela?

»Kot otrok sem obiskoval ure klavirske harmonike na nižji glasbeni šoli. Z mentorjem Pavletom Malnaričem sva se precej pogovarjala o glasbi in različnih načinih igranja. Malnarič, kasnejši učitelj diatonične harmonike, me je tudi seznanil z eno od plošč Tria Nika Zajca, ki sem jo na vsak način poskušal dobiti – in zato začel obiskovati razne bolšje sejme. Med iskanjem sem naletel na številne druge zanimive plošče in predmete in tako je skoraj spontano začela rasti tudi zbirka, ki je z leti postala res velika. Ko se je razvedelo za moj hobi, so mi tudi glasbeniki sami marsikaj podarili ali prodali za simbolično ceno, ali pa njihovi sorodniki, v primeru, ko so bili glasbeniki že pokojni.«

Kateri ansambel pa vam je najljubši?

»Stavim na Avsenikovo glasbo. Zelo rad imam tudi Slaka, Miheliča in druge, a Avsenikova je najbolj dovršena, meji na glasbeno perfekcijo. V tujini so uspeli reprezentirati slovensko glasbeno kulturo, zaradi česar mislim, da so naši največji glasbeni ambasadorji. Čar Avsenikove glasbe je v tem, da temelji na glasbenih detajlih in iskrenosti pripovedi. Glasbeniki so skladbo in besedilo živeli, preden so se lotili igranja, so se veliko pogovarjali o glasbi. Avsenikova glasba je zvenela naravno, logično in zelo uravnoteženo. Ko se je ena fraza odprla, jo je naslednja zaprla. Vsaka prava nota je napovedala naslednjo. Četudi je Avsenikova glasba zvenela spontano, je bila zelo premišljena. Poleg vseh članov ansambla in izjemnega komponista Slavka Avsenika moram poudariti umetniško vlogo Vilka Ovsenika, ki je znal iz svojih glasbenikov iztisniti glasbene presežke.«

Kot strokovni glasbeni sodelavec na Veseljaku spremljate tudi zdajšnje ansamble. Se je kdo približal Avsenikom?

»Ne. Takšen ansambel se zgodi enkrat v obdobju več stoletij. Bojim se, da danes pretežno živimo v svetu zlagane glasbe. Sicer so ansambli po tehnični plati precej bolj dovršeni kot nekdaj, a ne znajo ustvariti viže. Skladba mora imeti v osnovi vižo, šele nato jo lahko nadgradiš z ostalimi prvinami. Imamo veliko šolanih glasbenikov, ki so dobri, a svoje osebne note ne znajo prenesti v glasbo. Nekoč si lahko po že nekaj taktih prepoznal identiteto izvajalca, danes to skoraj ni več mogoče. Včasih so dela nastajala med štirimi stenami, znotraj ansambla. Danes več deset avtorjev ustvarja glasbo velikemu številu ansamblov, zaradi česar ta ne izžareva več iskrenosti, kot jo je nekdaj, saj ni prave sinergije med avtorji in izvajalci. Soočamo se s poplavo najrazličnejših skupin, ki ne prinašajo kvalitete. Za vsaj polovico izbranih ansamblov bi bilo vseeno, če ne bi obstajali, saj so le kopije kopij. Marsikdo narodno-zabavno glasbo podcenjuje prav zato, ker vse mečemo v isti koš z najboljšimi, čeprav ''veselih ventilčkov'' ne moreš primerjati s Slakom ali Avsenikom. Del odgovornosti nosijo tudi glasbeni uredniki na radijskih postajah. Ti morajo z dobrim izborom poslušalcem izoblikovati dober glasbeni okus, tega pa v veliki meri ne počnejo več. Vseeno pa naj poudarim, da imamo kar nekaj dobrih ansamblov, ki se trudijo in ustvarjajo kvalitetno glasbo, pa so morda potisnjeni nekam v ozadje. Tem je treba pomagati, jih spodbujati, saj so ravno oni zdrava prihodnost narodno-zabavne glasbe. Ne zanima me število všečkov ali ogledov ansamblov na spletnih portalih in družabnih omrežjih, zanima me zgolj in samo glasba!«

Kaj je torej vaše poslanstvo?

»Skušam ohraniti zdravo glasbeno preteklost. Ne smemo pozabiti glasbenih korenin, ne smemo zatajiti ljudskih pesnikov slovenskega naroda. Če je bil France Prešern slovenski ljudski pesnik 19. stoletja, so to vlogo v dvajsetem stoletju prevzeli pionirji slovenske glasbe. Prav ta se je pojavila po drugi svetovni vojni, ko je bil narod od posledic vojne duševno skrušen in utrujen. Ravno ta glasba je narodu vlila up ter ga povezala z narodno-zabavnim poslanstvom. Prav tako ne smemo pozabiti, da je narodno-zabavna glasba hkrati edina glasbena zvrst, ki jo je Slovenija poklonila tujemu svetu. Tudi zato se trudim, da jo s skupnimi močmi postavimo na piedestal slovenske glasbene kulture in jo spoštljivo predamo novemu rodu slovenskega naroda.«