Življenje z umetnostjo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. marec 2019 / 18:14

»Od nekdaj mi je presedalo tekanje po galerijah, ko sem se še kot študent silil gledati slike s stališča zahtev šole in si jih skušal zapomniti z vsemi zunanjimi podatki. Tako registriranje sem v bistvu doživljal kot poniževanje samega sebe in umetnin, ki je umetnostni interes spreminjalo v formalizem. Podobni so bili tudi skupinski ogledi na ekskurzijah, in odkar me je usoda pozneje določila, da moram včasih tudi sam razlagati podobe skupinam, se jim skušam na koncu vedno nekako opravičiti in pojasniti, da gre le za zunanji okvir, ker se zavedam, da navajanje okoliščin in razlaganje neposredno pred slikami umetnine skruni in lahko od njih tudi odvrača. Potrebna je predvsem notranja usmeritev, ki skuša prestreči skrite vzgibe, in ne zunanje opredeljevanje, ki mu zgodovinarji prirejamo umetnost v deklo za poznavanje dobe, kar je primerno kvečjemu pri tisti likovni dejavnosti, ki je obrt in ne umetnost. Zato se ne čudim, ko tolikokrat slišim kolege, kako so se morali cela leta po diplomi privajati, da so lahko slike spet pogledali sproščeno, kajti usedlina dobre šole jih je ob njih usmerjala v kronološka vprašanja in jim prikazovala podobo kot historično-tehnični problem, pri čemer je šel pogled nanjo mimo njenega notranjega bistva, in zato takemu pogledu ni mogla spregovoriti neposredno. Zato ob obiskih galerij, kadar gledam slike iz lastne življenjske potrebe, in ne iz strokovnega nagiba, skušam pregnati demona, ki me še vedno kdaj napeljuje k preverjanju spomina za datacije, imena in podobno, kot najbolj nadležnega skušnjavca, ker čutim, da se mora pridobljeno znanje neopazno raztopiti v nedolžnem pogledu in da pravi pomen slike spregovori le skozi njena usta neposredno, kadar zazveni v pravi ubranosti in čisti odprtosti duha.« (I., str. 304)

Gornji odlomek je prvi odstavek odličnega eseja Rembrandtova tolažba. V dveh knjigah esejev, spisov in stihov, ki sta za umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja (roj. 1948) nekaj takega, kar je za slikarje retrospektivna razstava, je veliko ubesedenih slik. Sicer pa sta knjigi tudi avtorjeva razstava, v obeh je veliko njegovih risb, ki ga razkrivajo tudi kot nadarjenega portretista. Blagor njegovemu »nedolžnemu pogledu«, dovzetnemu za govorico slik samih. Ko predstavlja likovnike in njihova dela, se lahko samo čudimo, kaj vse ugleda v njih. Ni čudno, da ga je v snu obiskala tudi pokojna Metka Krašovec in mu prišla povedat, »da živi in da smrti ni« …