Barilla št. 5 za lahko noč

Kamp sredi mesta in belgijski špalir za dva spačka.

Iz Krakowa do Varšave je slabih 400 kilometrov. Dlje kot iz Kranja do Benetk in nekaj manj, kot bi potrebovali do Münchna. Dopustniška vožnja z več postanki, sicer pa lahka noga z običajno spačkarsko hitrostjo 90 plus ob taki razdalji pomeni večji del dneva na poti. Varšava nas tako pozdravi zvečer. Ko se peljemo v središče mesta, vidimo prvega spačka na potovanju. S poljsko registracijo, v beli barvi, kot je naš, a je spaček že na prvi pogled precej bolj utrujenega videza, kar je za območje nekdanje vzhodne Evrope najbrž povsem razumljivo. Brez kakršnekoli spačkarske tradicije, brez rezervnih delov in mehanikov se z njimi najbrž vozijo le redki posebneži. Kamp blizu strogega središča mesta? Več kot odlično. Z nekaj manevri menjavanja cestnih pasov, prečkanja tramvajskih tirov in veliko potovalne intuicije, se hitro znajdemo na recepciji. Stara lesenjača, a zagotovo najlepša v kampu, ta je sicer štel kakšnih trideset hišic, ki so bile, razen vsakoletnega barvanja, še vedno take, kot so jih postavili pred kakimi tridesetimi leti, z od glodalcev objedenimi deskami in predpotopnimi pogradi vred. Očitno Camping 1,2,3 »Astur« še vedno čaka bogatega vlagatelja. No, sodeč po slogu novodobnih poslovnežev zna namesto kampa tam zrasti par novih stanovanjskih blokov. Mogoče veletrgovski center.

Kamp je bil sicer poln starejših belgijskih turistov z avtodomi, ki so nam pripravili pravi špalir in navdušeno mahali in ploskali, ko smo se peljali tja do zadnjega vogala na prostor za šotore. Prav lepo smo se sicer počutili v našem šotorišču, srečali smo prva Slovenca, mamo s sinom, ki sta se iz Ljubljane odpravila na potovanje v St. Petersburg. Ob poslušanju odlične radijske postaje Eskarock (104,4 FM) smo z veseljem »ubili« kilo špaget Barilla št. 5 in ugotavljali, kako je fino, da bomo drugi dan šli na avtobus, tramvaj, metro …