Molk ni odgovor na laži

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / nedelja, 23. oktober 2016 / 16:50

Odgovor na pismo Marjana Peneša Molk ni odgovor na laži, ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen 7. oktobra 2016.

V začetku julija je bila v Šentjoštu nad Horjulom, kjer je bila leta 1942 organizirana vaška straža, spominska slovesnost in maša, ki jo je daroval upokojeni vatikanski kardinal Franc Rode. V pridigi je zavzel doslej najbolj radikalno in sovražno stališče do odporniškega gibanja v letih 1941–1945, saj je organizatorje boja proti okupatorju označil za zločince, sam boj pa za največji zločin nad slovenskim narodom. Kolaborante, ki so služili fašizmu in pozneje nacizmu, je označil za domoljubne in demokratične sile, čeprav so zaprisegli Hitlerju in kot oborožene enote pod vodstvom SS pobijali lastne ljudi. Trdil je, da bi morali Slovenci med vojno zavzeti podobno stališče kot Danci, Belgijci in Nizozemci, biti torej pasivni in počakati na konec vojne morije, ki bi jo odločile velike sile. Tako grobo, primitivno in lažno izkrivljanje zgodovine ne sme ostati brez ustreznega odmeva, saj je nesporno zgodovinsko dejstvo, da je bil slovenski narod za razliko od prej navedenih od okupatorjev Nemcev, Italijanov, Madžarov in ustašev obsojen na genocid in etnocid.

Ta Rodetov, ne prvi izpad sem obsodil v svojem govoru na partizanskem mitingu na Pangeršici pred slabim mesecem, kar je pa očitno toliko razjezilo Marjana Peneša, da me je v Gorenjskem glasu javno izpostavil kot nekoga, ki širi le enostransko resnico in posredno tudi sovraštvo.

Zadnjih dvajset let smo priča intenzivnemu in kontinuiranemu izvajanju načrta, katerega cilj je kompromitirati partizansko odporniško gibanje, ga kriminalizirati in demonizirati ter obenem belo gardo in domobrance prikazati kot borce za svobodo in demokracijo. Na čelu tega programa je RKC s svojo škofovsko konferenco v tesni navezavi z nekaterimi politiki, kompromitiranimi s sumi številnih in hudih kaznivih dejanj, kar pa škofov niti najmanj ne moti. Zaman je bila spravna slovesnost v Kočevskem rogu ob grobišču pobitih domobrancev, ki sta jo kmalu po osamosvojitvi sklenila Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar. S prihodom Rodeta v Slovenijo se je začelo intenzivno izvajanje zgoraj opisanega programa, s katerim Slovenija tone v usodne delitve. Slovenska cerkev je imela po osamosvojitvi enkratno in neponovljivo priložnost, da služi bogu in narodu, pa je podlegla skušnjavi pohlepa in želji po oblasti nad vsem in vsakim. Vrnila se je k praksi, ki jo je izvajala stoletja, še posebej v obdobju pred in med drugo svetovno vojno. Škoda.

Zato ne bom tiho. To je moja osnovna pravica, zapisana v ustavi. Ne bom tisti, ki bo netil sovraštvo, porojeno na grobih in nesmiselnih lažeh, bom pa odreagiral nanj.

Brane Virant