Rad bi videl mehurčke

Šenčurjan Matjaž Repnik je pred leti poslušal potopisno predavanje, ki mu je spremenilo življenje. Spomni se, kako je občudoval podvodne fotografije zračnih mehurčkov. Odločil se je, da jih bo doživel v živo. In jih je. Kot pravi, ga je potapljanje popolnoma zasvojilo in postalo njegov način življenja.

Dvainštiridesetletni Matjaž trenutno domuje in dela na Filipinih, na otoku Bohol, kjer v Andi vodi potapljaški center. Poleti pa ga najdemo na Bledu, kjer gostuje s svojim Watersports.si.

Začelo se je pred desetimi leti v domačem Šenčurju. Matjaž je organiziral potopisna predavanja in tako je v kulturnem domu gostil predavanje o Mehiki, o potapljanju na potopljene objekte oziroma njihove ostanke – ''wreck'', kot pravijo v angleščini potapljači, kar lahko prevedemo kot razbitine. Takrat so Matjaža popolnoma navdušili podvodni mehurčki.

»Noro, sem si mislil.«

O potapljanju ni vedel ničesar. Sedel je za računalnik in začel raziskovati. »Naletel sem na razpis za potapljaški tečaj, poslal elektronsko pošto, v kateri sem napisal le, da bi rad videl mehurčke, in vprašal, ali jih bom, če pridem na tečaj. Verjetno so se sporočilu smejali, a odgovorili so pritrdilno.«

Tečaja se je udeležil in ga tudi opravil. Z veliko muko, pove. A potem ga je potapljanje iz dneva v dan bolj privlačilo. »Do kakega dvajsetega potopa me je bilo še strah. Nisem zaupal ne opremi ne sebi. Takrat sem namreč tehtal precej čez sto kilogramov in vse, kar je bilo povezano z rekreacijo, tudi plavanje v morju, je bilo mučno.« A je vztrajal in od leta 2010 pa do danes imam skoraj 1700 potopov, samo lani 333: »Kar pomeni, da sem bil vsak dan vsaj enkrat eno uro pod vodo.«

Kako se je Matjaž znašel na Filipinih

Matjaža poleti najdemo na Bledu, kjer se že slabih sedem let ukvarja s komercialnimi potopi in turistom, ki jih to zanima, razkazuje podvodni svet Blejskega jezera. Pravi, da je v tem smislu pravzaprav kar oral ledino v Sloveniji.

»V tropih je res lepo, a tega, kar ponuja naše jezero, ne vidiš vsak dan. Tujci so navdušeni, ko vidijo metrske some, krape, ščuke …«

Da se je zadeva prijela, ni bilo enostavno. Seveda pa so pri njem dobrodošli tudi Slovenci. Deležni so popolnoma enakih storitev kot tujci.

Pozimi leta 2012 pa jo je prvič mahnil v svet, v Malezijo. V sedmih mesecih se je veliko naučil, pridobil veliko izkušenj. Potem je spoznal dekle in takrat je bil spet več na Gorenjskem.

Ker zime ne mara preveč, se je letošnjo odločil, da se vrne na stare tirnice. Ko je s Filipinov dobil odgovor, da lahko pride, ni veliko razmišljal. Tam je od prvega decembra lani, domov pa se vrača konec maja letos. V Andi vodi potapljaški center, podvodne ture, pomaga pri marketingu, in ker je inštruktor potapljanja, pri njem lahko opravite tudi izpit za potapljača.

Nikoli ni razmišljal, da bi ostal v tujini

Hrana mu je sicer všeč, a pravi, da bo pol leta Filipinov vseeno dovolj. »Mislim, da kar za nadaljnjih deset let.«

Nasmehne se in nadaljuje: »Kakšni so Filipinci? Leni. Mislijo, da smo Evropejci bankomat na dveh nogah. Ko jim razlagam, da v Sloveniji nismo vsi bogati, mi odgovarjajo, da smo, saj imamo denar. Res pa je, da znajo delati, če jih spodbujaš in usmerjaš. So pa tudi zelo počasni. Da so prebelili potapljaški center, so potrebovali pet dni. Pri nas bi en moški to opravil v dveh dneh. Ker so globoko verni, včasih kdo tudi ne pride v službo, saj gre enostavno v cerkev.«

Matjaž že razmišlja, da bi naslednjo zimo preživel v Mehiki. Rad bi raziskoval t. i. cenote in lani je prav s tem namenom opravil izpit za jamskega potapljača. Ve, da potrebujejo potapljaške vodnike po teh znamenitih jamah, in zanj je to le še dodaten izziv, še pove Šenčurjan, ki so ga nekega dne očarali podvodni mehurčki, danes pa je kot potapljaški inštruktor že precej napredoval na potapljaški lestvici in hobi spremenil v način življenja.