Vseeno mu ni vseeno

Na razstavi Vseeno večmedijskega umetnika Andreja Štularja – ne le v galeriji, ampak tudi tu in tam po Layerjevi hiši – v prvi vrsti izvemo, da mu ni vseeno.

Kranj – Andrej Štular, arheolog vsakdanjega življenja in aktivni pripadnik sodobnega nabiralništva, se na vseh prostih stenah in zaprašenih kotih Layerjeve hiše predstavlja z obsežno pregledno razstavo. Štularjevi artefakti so pravzaprav izkopanine, daleč od srca in oči, pozabljeni predmeti, ki jim s premišljenimi intervencijami spet vdahne življenje. Velja tudi, da je razstava njegovih slik, kolažev, stripov, svetlobnih objektov, kipcev, instalacij v domačem mestu prva po mnogih letih, a doslej tudi največja na neki način pregledna.

Pregledna? »Pregledna je toliko, kolikor sem poiskal dela iz nekaterih opusov starejšega datuma, ki jih sicer ne več prav pogosto, spet druga dela predstavljam prvič,« pojasnjuje Andrej Štular, ki se je pri postavitvi prilagajal prostorskim posebnostim Layerjeve hiše. »Prostor je zelo specifičen – s precej historičnimi elementi, stenskimi poslikavami po sobah galerije, po obokih, drugačnimi hodniki. To moraš pri postavitvi upoštevati. Pravzaprav me je nesel potok te arhitekture in sem plaval iz prostora v prostor.«

Že na stopnicah nas uvede z nekaj miniaturnimi digitalnimi kolaži. Na vrhu stopnic, kjer doslej ni razstavljal nihče, se na steni srečamo s kakimi dvajsetimi figurami, majhnimi glavami iz gline v različnih kontekstih: na gnojnih vilah, obešalniku, v etuiju fotoaparata … To so Andrejevi Državljani izpred dvajsetih let, ki ostajajo to, kar so vedno bili, ne glede na to, kdo je predsednik vlade, države ali kateri letni čas je. V hodniku sledijo miniaturni kolaži iz cikla Osebe (2017).

Ko vstopimo v galerijo, lahko z razstavo začnemo v kateri koli od treh sob. Najprej me odnese v levo. Na stenah so stare uokvirjene slike, ki jih je Štular bodisi kupil ali dobil na bolšjem trgu, našel na odpadu, v smeteh, na podstrešjih, pripravljenih za odpad. »Zanima me ta kontrast med vrednim in nevrednim, anonimnost slik in njihovih avtorjev. To so brezvredni predmeti, ki so pristali na smetišču zgodovine, sam pa jim z angažiranim sporočilom, s simboli, znaki, lahko zgolj drobnimi intervencijami spremenim njihov prvotni pomen in jim dam novo funkcijo.«

Gorsko, prej dekorativno motiviko z nekaj dopolnitvami preimenuje v Afganistan, Schwarzwald, Society, Prelepo Gorenjsko, Bosno … Andrej je včasih boleče angažiran, saj v svojih delih pušča aktualna družbena sporočila. Spremlja aktualno stanje v svetu, je aktiven umetnik in razmišljujoč državljan, ki mu ni vseeno. Čeprav na razstavi Vseeno. Vse se ga dotakne. Sam pravi, da od osebnih razmišljanj do družbenega vzdušja na lokalni ravni ali pa globalnih družbenih procesov, kot so migracije, oboroževalna tekma, okoljski izzivi. Ko govori o mikro okolju so to nedvomno dela z naslovoma Kuhna in Dnevna soba, medtem ko nam lesena rečna naplavina, ki spominja na razpelo, sama ponuja poimenovanje. Nekako smo doma. Tu je še triptih Achtung, Angst in Berg. Pozor, begunec gre čez morje, strah ga je, kaj se bo zgodilo, nazadnje se čez hribe pojavi v lepši svet na zahod.

V zadnji sobi Štular pusti srce. Najprej opazimo svetlobno škatlo – srce na platnu s komplementarnim zelenim ozadjem z notranjo osvetlitvijo. Na drugi strani je »ready made« instalacija sedmih src. »Prvi je bil odpadek iz poliuretanske pene, ki je bil videti kot srce. Kasneje sem bil pozoren na to obliko in sem našel ''srca'' iz betona, kamna, silikona, apnenca, lesene naplavine, zlepljenega papirja ... Sledi portret s konturo iz svetlobne žice in v zaključku preprost napis na kartonu »thank you for buying me« (hvala, ker ste me kupili) z neke škatle za banane. V spodnjih prostorih kavarne so na ogled risbe iz stripa France. Ob eni od risb preberemo: »Bil je že od narave ponosen in neodvisen.« Štular je kot Prešeren.