Najstarejša gostilna v Bohinju je praznovala dvojni jubilej

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. februar 2019 / 10:59

Gostilna Mihovc sredi Stare Fužine v Bohinju deluje neprekinjeno od leta 1888. V njej imajo tudi eno najstarejših glasbenih omar v Sloveniji – domači ji rečejo kar lajna. Danes sicer ne deluje več, vendar še vedno stoji v osrednji gostilniški sobi, kjer sta tudi točilni pult in pa krušna peč s klopjo. Kdor dobro pogleda, vidi, da ohranjajo tudi t. i. bogkov kot. Gostilna je decembra lani praznovala stotrideseti rojstni dan, glasbena omara pa stodesetega.

Stara Fužina – Torek. Ura je točno osem zjutraj, ko se pripeljemo v Staro Fužino. Kljub zgodnji uri ne najdemo prostega mesta, kjer bi lahko pustili avtomobil. Center naselja je popolnoma zaparkiran. Ne preostane nam drugega, kot da improviziramo ... Ugotovimo, da je vzrok za tovrstno gnečo zelo enostaven: v vasi imajo filmarje oziroma filmsko ekipo Televizije Slovenija, ki dela na novem projektu, knjižni uspešnici, kriminalki Jezero avtorja Tadeja Goloba. In za snemanje so za eno od prizorišč ustvarjalci izbrali tudi gostilno. Ampak to ni bila prva tovrstna 'vloga' za gostilno Mihovc, v preteklosti so namreč tu že snemali film Na klancu.

Vedno je bila družinska gostilna

Na toplem, ob krušni peči, nas pričakata domača Tončka Zupanc, ki živi v Srednji vasi; in sedanji najemnik gostilne, Jeseničan Elvis Demšar.

Tončka Zupanc pripoveduje, kako se je vse začelo v majhni sobi, kjer sta Jaka in Mina prodajala žganje in vino. To je bilo daljnega leta 1875. Jaka in Marija Gašperin sta potem leta 1888 kupila leseno Mihovčevo hišo v Stari Fužini. Leta 1903 so na istem mestu zgradili novo hišo in do danes se ta ni veliko spreminjala – leta 1934 so dogradili verando, 25 let kasneje gospodarsko poslopje oziroma hlev.

»Hiša se ni širila, samo ko so v Bohinju delali predor, je stara mama povedala, da so takrat 'fajn zaslužili in tudi hišo porihtali'. Veranda je bila pa najprej lesena,« razlaga Tončka ob črno-beli fotografiji, kjer pred hišo stoji moški, na njej pa razberemo napis Gostilna Valentin Gašperin. Domnevamo, da je moški pred hišo na fotografiji gostilničar.

»Od vsega začetka je v hiši gostilna,« nadaljuje Tončka. »Z gostinstvom se je prva ukvarjala Marija Gašperin, potem moj stari ata Valentin Gašperin – takrat se je gostilna tudi imenovala po njem; jaz pa sem jo leta 1973 nasledila po stari mami Mariji Mini Gašperin.« V bistvu je gostilna prešla v Minine roke leta 1929 zato, ker je njen soprog Valentin precej prekmalu umrl, kot smo zasledili, ko smo prebirali starejše zapise in članke o gostilni Mihovc. Gostilna je namreč edina od samega začetka delujoča gostilna v Bohinju in je med najstarejšimi v Sloveniji.

Tončka je bila tu rojena, prvič pa je stopila za točilni pult, ko je imela enajst let.

Doma so bila tri dekleta: Mira, Bernarda in ona. Najstarejša je dopolnila komaj petnajst let, ko jim je umrl oče. Tončka je bila pač tista, ki je prevzela obrt in gostilno peljala naprej. »Največ sem bila v strežbi, čeprav sem včasih postorila tudi kaj v kuhinji ali poprijela za kakšno drugo delo v gostilni. V gostinstvu sem ostala do leta 2011, potem je šla gostilna v najem,« razlaga. Sedaj jo ima Elvis v najemu dobre dve leti. Nasmejan doda: »Tončka nas še vedno obišče, rada pogleda, ali vse teče tako, kot je treba.« Tudi sama se spomni, kako je njena stara mama pomagala v gostilni še dolgo potem, ko ji je že predala vodenje.

Bili so drugi časi

Takrat ko je Tončka 'gor rasla', so bili drugi časi, turizem v Bohinju drugačen. »Prihajali so bolj eminentni gostje. Umetniki, politiki, inženirji, duhovniki, ljubljanski zdravniki. Takrat je gostilna nudila poleg domače hrane tudi nočitve.« Spominja se, da je mama vstajala ob petih zjutraj in v miru skuhala kavo. Nihče je ni priganjal, nihče ni bentil. Ljudje so bili bolj potrpežljivi. »Takrat je kuhala knajp, projo in divko. Žitno kavo pač, turške še nismo kuhali,« se spominja. Nadaljuje: »Ljudje so šli najprej na izlet k Savici, potem pa k nam na krožnik čiste goveje juhe.« Na ohranjenem starem ceniku pokaže s prstom na ceno: »En dinar je bila.« Našteva naprej: »Lahko pa si dobil tudi juho z zakuho, tako z domačimi 'bleki'. Pa pečenko, 'tenstan' krompir, govedino iz juhe, žgance z naše avtohtone koruze, kakšen ješprenj, zaseko, klobase, zelje, repo – to si lahko pri nas jedel.« Na meniju najdemo tudi mleko in malinovec. Za kozarec mleka si moral odšteti dva dinarja, za malinovec dinar več.

Elvis doda, da v gostilni še vedno (danes se imenuje Domača gostilna Mihovc) vztrajajo pri domači hrani. »Poskušamo obdržati tradicijo – kuhamo, pripravljamo jedi na svinjski masti, uporabljamo ocvirke. Pri žgancih nam pomaga Tončka. Naredi jih iz trdinke, na meniju pa imamo tudi ajdove. Lahko rečemo, da poskušamo ohranjati bohinjske jedi.« Pove še, da je gostilna odprta od velike noči do prvega novembra, potem pa sledi obdobje mirovanja, kar izkoristijo tudi za generalno čiščenje. Sedaj pa je gostilna odprta od četrtka do nedelje in ob praznikih.

»Včasih smo bili vedno odprti, samo kadar se je belilo pa morda za res največje praznike, je bila gostilna zaprta,« pravi Tončka. Vesela pa je, da so domačini spet začeli zahajati v k Mihovc. »Imajo prav svojo mizo,« še pokima.

Domači ji rečejo kar lajna

V kotu osrednje gostilniške sobe najdemo tudi eno najstarejših glasbenih omar v Sloveniji. Domači ji rečejo kar lajna. Danes sicer ne deluje več, je pa konec lanskega leta dopolnila 110 let.

K Mihovc je glasbena omara prispela iz Češke. Do Lesc so jo pripeljali z vlakom, potem pa so jo z vozom in konji dostavili do Bohinja, ker je bilo to precej ceneje, kot če bi nadaljevali po tirih. To je bil kar velik finančni zalogaj za prva lastnika gostilne. Namreč vrednost glasbene omare je bila takrat enaka recimo šestnajstim kravam. A nakup se je izkazal za dobro odločitev. Bila je pravi magnet tako za domačine kot izletnike, še zlasti ob koncu tedna in ob praznikih. Le če je kdo na vasi umrl, je ostala nema.

»Potrebna je popravila,« nam zaupa Tončka, in pa da mojstra, ki bi se je konkretneje lotil, še iščejo.

O omari, ki sicer prihaja iz praške delavnice, se je v svojem referatu razpisal tudi Gašper Mikelj, Tončkin nečak. Takole je zapisal: »Glasbena omara ima zgoraj tri stekla poslikana z rožami. Eno je še originalno. Nad njimi je zapisano ime delavnice in kraja, kjer so jo izdelali. V omari sta dva valja z žebljički, veliki in mali boben ter triangel. Na vsakem valju je osem slovenskih in avstrijskih melodij. To so valčki, polke in marši. Označene so s številkami. Vsak valj tehta šestdeset kilogramov, zadaj pa je 120-kilogramska utež, ki jo vleče jeklena vrv ob igranju melodije. Glasbena omara je ena najstarejših v Sloveniji.«

Med gosti gostilne se še danes najde kdo, ki z velikim veseljem pove, da je bil tu že kot otrok, ko je omara še igrala, in sedaj pripelje svoje vnuke, da vidijo, kako »smo tu lajno navijali«.

»Takrat je bila to res atrakcija,« z nostalgijo v glasu zaključi zdajšnja lastnica gostilne in glasbene omare Tončka Zupanc.