V slovo: Sestri Marinki Inzko

Najprej bi se zahvalil Koroški, posebno Svečanom, da so sestro Marinko sprejeli medse tedaj, ko je bil pri nas, na južni strani Karavank, še vedno rdeči kaos, ki ga je mnogo kasneje pisatelj Drago Jančar opisal v treh besedah: »ena je groza«. Med vami je pognala dodatne korenine, ki so ji zagotavljale trdoživost, vztrajnost in posledično tudi uspehe. Ne bom poudarjal znanih dejstev, ki govorijo o veliki vpetosti med Koroško in Gorenjsko, ter o njenem deležu pri tem. Dotaknil bi se le nekaj zadnjih ur njenega življenja.

Ko smo z njenim sinom Zdravkom in mojo ženo prišli k njej na obisk, je ležala negibno – odsotno. Ni se odzivala na ogovarjanje, dokler nismo zapeli stare pesmi Prelepa je vodiška fara. Naenkrat se je stresla, odprla oči in se rahlo nasmehnila – mi trije pa smo med tem odpeli vse štiri kitice, ki so jo popeljale v otroštvo in zgodnjo mladost. V tem miselnem izletu po oazah preteklosti se je gotovo z realno sliko male Slovenije, obkrožene z večjimi narodi, srečala tudi z našimi pesniki, pisatelji, z duhovniki, ki so s svojimi dosežki prerasli v evropski vrh. Preveč jih je, da bi jih našteval, toda vsaj mimo Prešerna, Gregorčica, Cankarja, Balantiča se ne da!

Ti miljniki niso bili le smerokazi, ampak tudi svetilniki, ki so nas obžarjali v temnih obdobjih naše dokaj kratke, a burne zgodovine in varovali pred nedoumljivim valovanjem časa, v katerem še živimo. Vzdržala si v tako tesnem koridorju, kot nam ga je dodelila usoda.

Vzdržala in prišla do cilja.

Vsa čast in hvala Ti in z Bogom!

Marinka, se vidimo!