Prihodnost: znanje in inovacije

Kmetijski inštitut Slovenije je lani praznoval 120-letnico delovanja. V prihodnje želi vso dejavnost prenesti na območje Jabel in Brda pri Lukovici.

Ljubljana – Lani je minilo sto dvajset let, odkar je tedanji ljubljanski župan Ivan Hribar podpisal listino o ustanovitvi Kmetijsko-kemijskega preskuševališča za Kranjsko, prvega predhodnika sedanjega Kmetijskega inštituta Slovenije, ki naj bi v tistih časih pospeševal kmetijstvo, da bi pridelalo več hrane. Čeprav je bilo takrat v Sloveniji še več kot tri četrtine kmečkega prebivalstva, danes pa ga je le še pet odstotkov, se vloga inštituta odtlej do danes zaradi tega ni zmanjšala, ampak se je po vsebini in obsegu dela vseskozi povečevala. Danes se kmetijski inštitut uvršča med pet največjih raziskovalnih inštitutov v Sloveniji, njegova dejavnost se navezuje na širše področje kmetijstva, ekologijo in varstvo okolja. Inštitut izvaja temeljne, aplikativne in razvojne raziskave, predpisane strokovne naloge ter laboratorijske in druge storitve, nadzira in preverja kakovost kmetijskih pridelkov in izdelkov, ki se uporabljajo v kmetijstvu, objavlja rezultate raziskovalnega, strokovnega in kontrolnega dela ter se ukvarja s svetovanjem in usposabljanjem. Zaposluje blizu dvesto sodelavcev, od tega je devetdeset raziskovalcev, med njimi pa petdeset doktorjev znanosti. »Pred nami so številni izzivi, med katerimi je najpomembnejši, kako ohraniti konkurenčnost kmetov in kmetijstva ter živilsko-predelovalne industrije,« pravi direktor inštituta dr. Andrej Simončič in dodaja, da se morajo danes slovenske kmetije na skupnem evropskem trgu primerjati z avstrijskimi in nemškimi. Četudi so omejene s površinami in slabše opremljene z mehanizacijo, jim trg ne bo priznal višje cene. Prav zato je treba vlagati bistveno več znanja in sredstev, da bi, tudi z večinoma butično pridelavo, ohranjali in zagotavljali razvoj kmetijstva in podeželja. »Tehnologije v kmetijstvu izredno hitro napredujejo. Četudi Slovenija zaradi omejenih obdelovalnih površin ne spada med kmetijsko pomembnejše države, želi na svojih površinah pridelati čim več hrane. Za doseganje višje samooskrbe s hrano je nujna čim bolj okoljsko učinkovita kmetijska pridelava, pri tem pa lahko največ pomagajo znanje in inovacije,« pravi Andrej Simončič.

Na inštitutu ugotavljajo, da pri financiranju in organiziranju razvojno-raziskovalnega dela zaostajajo za razvitejšimi državami, za premostitev razlike pa se vse bolj prijavljajo na razpise in projekte v okviru Evropske unije in širše, pri čemer je izplen pogosto slab in nepredvidljiv. »Žal s tem prihaja tudi do nevarnosti, da bi se naši raziskovalci v težnji za pridobivanjem sredstev oddaljevali od svojega področja raziskav in da bi s tem srednjeročno in dolgoročno težko vzdrževali znanstveno odličnost na svojem področju. S tem pa bi se lahko oddaljili tudi od pričakovanj naših uporabnikov in celotne družbe,« pravi Andrej Simončič in dodaja, da v naslednjem desetletju načrtujejo na inštitutu rešitev prostorske stiske in začetek aktivnosti za prenos vseh dejavnosti na območje Jabel in Brda pri Lukovici, kjer želijo zgraditi center za potrebe raziskovalnega, strokovnega, izobraževalnega in svetovalnega dela.