Božično drevo
Zagotovo imate povsod že postavljeno novoletno jelko ali božično drevo. Na slovenskem podeželju še dobrih sto let nazaj niso postavljali božičnega drevesa. Še moja stara mama je imela v hiši le jaslice, danes pa po mnogih domovih jaslic ne postavljajo več. Tako se spreminjajo časi in z njimi ljudje.
Pri nas postavljamo umetno smreko, ki je že precej zdelana. Ko so bili otroci majhni, smo postavili smreko, obrnjeno na glavo, obesili smo jo na strop. Pri nekem precej starem in osamljenem gospodu sem to opazila. Še danes se spomnim, kako začudeno sem ga vprašala, kje pa ste to videli. In možak je odgovoril, da na televiziji.
Občudovala sem eno od letošnjih božičnih dreves v šoli. Bilo je leseno, ovito z žico in bršljanom. Gledam ga vsak dan, opazujem in premišljujem, ali bi to lahko naredila sama. Posvetujem se z mentorico, fotografiram in pripovedujem doma, kako bi bilo fino, če bi našo oguljeno plastično smreko zamenjali s kakšno noviteto. Kažem fotografije, nakar celo pregovorim Janeza, da si je ogledal to drevesce v živo. Gleda in premišljuje: kje naj dobim les, zvrtam luknje, distančniki, žica, vse je zelo stabilno. Seveda, drevo so izdelali v mizarski delavnici, jaz pa sem popolni amater, odgovarja Janez. Razen tega je že 20. december, časa ni več na pretek. Jasno mi je bilo, da nove smreke letos ne bo. Mah smo nabrali šele v soboto. Pravzaprav bi bili lahko tudi brez njega, krep papir ali zeleno blago je čisto dobra podlaga. Prijateljica pravi, da uporabi kamne in školjke, in tako ima vsak svojo »betlehemsko vas«. In jaslice bodo krasile naše hiše in domove tja do srede januarja, morda celo do svečnice, ko jih zagotovo pospravimo. Tokrat smo okrasili drevesce le z angelčki. Koliko angelčkov smo že izdelali doma, ne znam več prešteti, ker vseh nimam spravljenih. Izdelali smo jih iz koruznih listov, papirja, kartona, filca, imam še kupljene iz keramike, čebeljega voska, lesa, stekla, kovine, gline, maka, čipke, časopisnega papirja. Letos sem dodala še eno vrsto teh nebesnih telesc, tokrat iz žice. Čez leto ne pomislim toliko na angelčke, v decembru pa pogosto. Saj dejansko oživijo v Miklavževem spremstvu, pa v pesmih in jaslicah, čokoladnih podobah in ljudje smo nekako bolj naravnani na duhovno dimenzijo. Naj bi bili, čeprav je vabljivost blišča in trušča velika.
In tako smo letos postavili isto smreko v isti kot sobe, z istimi podobami, lučkami, jaslicami in vsem, kar sodi zraven. Večkrat se vprašam: sem jaz še ista? Še vedno so me na ekskurzijah zamenjevali z dijakinjo in me nagovarjali z gospodično. Moja letošnja zaobljuba je manj dela in več spanja, več gibanja, več duhovne dimenzije, za kar bom morala svojo fizično in delovno aktivnost zmanjšati. Moja težava je preveč dela in aktivnosti, drugi se pritožujejo nad osamljenostjo in brezdeljem. Naj torej najde vsak tisto, kar išče. Kaj pa, če sploh ne vem, kaj iščem, kaj hočem? Tedaj zagotovo potrebujem čas, da prisluhnem sebi.