Ta čudoviti Gaštejski klanec

V ponedeljek so v Galeriji Mestne hiše v Kranju odprli zanimivo dokumentarno razstavo o gradnji Gaštejskega klanca z naslovom Glavna dovozna žila za Kranj. Za tiste čase izjemno zahtevno gradnjo je Gradbeno podjetje Josipa Slavca opravilo v pičlih dveh letih. Prvi in v primerjavi z današnjim časom še zelo redek promet je po klancu in čez most stekel ta čas pred osemdesetimi leti.

Gaštejski klanec je s svojim impozantnim videzom, ki ga tako v funkciji kot tudi estetskem smislu določajo ogromni oboki podpornega zidu, ki se dvigajo nad cesto, nedvomno ena izmed značilnih kranjskih podob, ki so v preteklosti našle svoje mesto na prenekateri poštni razglednici s pozdravi iz Kranja. Ime mu je dala gostilna, ki je nekoč obratovala vrh klanca na Laborah. Povod za muzejsko obuditev spomina na načrtovanje in gradnjo Gaštejskega klanca je osemdeseta obletnica dokončanja njegove gradnje, ki je potekala med letoma 1936 in 1938. Da je šlo za preložitev Gaštejskega klanca, kot se je takrat strokovno reklo obsežnemu gradbenemu projektu nove ureditve glavne dovozne žile v Kranj. Za kako pomembno dovozno žilo v mesto in naprej proti Gorenjski gre, kljub temu da se danes iz Ljubljane običajno pripeljemo po avtocesti, ob prometnih konicah kažejo kolone vozil, ki so se zlasti okrepile konec poletja, ko so začeli obnavljati most na tako imenovano kranjsko obvoznico.

Gradnjo so zaupali Josipu Slavcu

Vrnimo se v trideseta leta prejšnjega stoletja. »Gradnja je bila del projekta sistematične obnove državnih in banovinskih cest za sodobni avtomobilski promet. Obnova se je v Kraljevini Jugoslaviji še posebno razmahnila po letu 1935 s sredstvi iz državnih posojil. V načrtovano posodobitev je sodila tudi državna cesta iz Ljubljane proti Bledu, ki je potekala skozi Kranj. Kot vemo, je na Bledu kraljeva družina Karađorđevićev imela tudi poletno rezidenco, kamor so njeni člani pogosto zahajali,« zgodbo o Gaštejskem klancu začenja avtorica razstave Monika Rogelj, kustodinja za novejšo zgodovino v Gorenjskem muzeju. Gradbeno daleč najbolj zahteven del obnove na cestnem odseku Labore–Kranj je bil prav klanec skupaj z mostom čez železnico, dolg 1300 metrov. Dela so bila ocenjena na vrednost skoraj tri milijone, a ne evrov, ampak tedanjih dinarjev. Kot najugodnejši ponudnik je bila na licitaciji izbrana Gradbena družba Josipa Slavca iz Kranja. Slavčev sloves enega najboljših graditeljev nizkih gradenj tistega časa se je širil po področju celotnega današnjega slovenskega ozemlja in tudi na Hrvaško.

Kot ob tem dodaja Rogljeva, je prav družina Slavec, gradbenikov vnuk Aleš Slavec je na odprtju razstave tudi nagovoril prve obiskovalce, z bogatim fotografskim arhivom o poteku gradnje mnogo prispevala k razstavi sami, še zlasti pa njeni vizualni podobi. Predmetov in drugih artefaktov, načrtov za celotno gradnjo tako rekoč ni. »Našla sem nekaj dopisov in dokumentacije o sami gradnji v okviru arhivskega gradiva tedanje občine, ki ga hranijo v kranjski enoti Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Iz arhiva sem razbrala tudi kronološki potek gradnje, prav tako je o njej z objavami poročal takratni časopis Gorenjec, v veliko pomoč pa mi je bila seveda obsežna knjiga o gradbeniku Josipu Slavcu in njegovih dosežkih,« pojasni sogovornica.

Podporni zid z oboki sprva ni bil v načrtu

Na razstavi tako lahko zaslutimo celoten potek gradnje, ki je zelo nazorno oplemeniten s fotografijami. Tako izvemo, da so v maju 1936 najprej pridobili gradbena dovoljenja, pripravili traso, konec poletja pa so že začeli dela. Nova trasa je bila sicer speljana naravnost od Labor, mimo gostilne na Gašteju in višje nad staro cesto. Za prehod čez železniško progo je bil načrtovan širok nadvoz, nato se je cesta nadaljevala po nasipu do Savskega mostu, ki so ga sicer zgradili leta 1909. Zanimivo je, da je tudi v času gradnje promet še naprej tekel po stari cesti, cesto pa so zapirali le izjemoma ob najzahtevnejših delih. Seveda pa so pri tem vseskozi sodelovali z železnico, saj je prav tako čim bolj nemoteno potekal železniški promet. Zaprli so le pešpot proti Stražišču in dostop na Kalvarijo ter naprej proti Šmarjetni gori. Oba dostopa, tako pešpot po stopnicah kot dovozna pot, sta bila kasneje na zahtevo občine in krajanov Stražišča obnovljena.

Najprej so zgradili nadvoz nad železniško progo, tam je bil pred tem prehod z zapornicami, od koder so speljali cesto na nasip proti Savskemu mostu. Cestišče je bilo široko šest metrov prav zaradi prilagajanja avtomobilskemu prometu, zaradi varnosti pešcev pa so na mostu na vsaki strani dodali tudi meter in pol širok pločnik. Preberemo, da je ta po finančni plati šel na račun občine.

Delavci so veliko dela zaradi težavnosti terena opravljali ročno. V športnem žargonu bi lahko rekli, da je bil razred zase breg nad cesto. Tam so namreč gradbinci naleteli na precej težav zaradi materiala. »Brežina je pretežno sestavljena iz labore, ta pa je na zraku zelo nestabilno vezivo konglomerata, zato jim je leta 1937 gradbišče dvakrat zasulo,« ob fotografijah pojasnjuje avtorica razstav; da se je naknadno tako po sili razmer pokazala zahteva po gradnji dolgega in visokega podpornega zidu. Mogoče tudi zato ni na voljo kakršnihkoli načrtov o tem zidu. Ker se je mudilo, so delavci morali delati tudi ob slabem vremenu. Do konca leta 1937 jim je uspelo dokončati betonske zidove, ki so razdeljeni v pet odsekov, razčlenjeni z lepo oblikovanimi stebri iz klesanih kamnov in se zaključujejo z oboki. Kamnite kvadre in drug gradbeni material je Slavčevo podjetje dovažalo iz kamnoloma Kamnitnik v Škofji Loki. Ceste so takrat betonirali. V Gorenjcu je bilo moč prebrati, da je dela dodatno oteževalo slabo vreme, a nasip je bil kljub temu dokončan, v letu 1938 so zgolj še urejali nasip za cesto do železniškega nadvoza in naprej proti Savskemu mostu. Sledilo je tlakovanje ceste z granitnimi kockami, ki so bile na klancu tudi še petdeset let kasneje, dokler jih niso preplastili z asfaltom. Slavčevo podjetje je pri utrjevanju cestišča že uporabljalo sodobno tehnologijo, teptalce, valjarje in podobno.

Del načrta modernizacije celotne trase ceste je bila tudi razširitev Savskega mostu, kjer je bilo za tedanji promet cestišče preozko. Dela je prevzelo drugo podjetje in so bila končana konec leta 1939. Sledilo je nadaljevanje obnove državne ceste skozi Kranj, po Jelenovem klancu, mimo gimnazije, do razcepa cest proti Bledu in Jezerskemu in naprej po današnji Koroški cesti. Zadnji odsek ceste do Zlatega polja je bil končan tik pred vojno leta 1940.

Mojstrovina in kranjska znamenitost

Gaštejski klanec je bil za Kranj pomembna pridobitev in je temu delu mesta dal novo podobo. »Cesta ni bila pomembna le zaradi povečanega tranzita, ampak tudi zaradi potreb kranjske industrije. Prav pod klancem je na desnem bregu Save zrasla velika tovarna Jugočeška, današnja Iskra,« razmišlja Monika Rogelj, ki je drugi del razstave posvetila gradbeniku Josipu Slavcu, pripravila pa je tudi zgodovinski pogled območja Gašteja v prejšnjih stoletjih. »V dvajsetih in tridesetih letih je ta del Kranja doživel velike spremembe. Do tedaj je bil to prazen prostor na desnem delu Save, namenjen predvsem pašnikom, potem pa se začne polniti z industrijo in tudi sicer postane pomemben za celotno območje in tudi dejansko postane del Kranja. Več, z železnico, mostom in novo cesto je Gaštej postal eden najpomembnejših delov mesta,« še dodaja Rogljeva, ki na razstavi predstavlja še nekaj zanimivih utrinkov iz preteklosti, od lesenega mostu skozi stoletja do sodobne cestne infrastrukture.

Že pred leti je družina Slavec dala pobudo, da bi ta pomembni gradbeni dosežek njihovega prednika razglasili za kulturnozgodovinski spomenik, a za zdaj do tega še ni prišlo. Zagotovo pa so slikoviti oboki ena izmed najbolj značilnih podob mesta Kranj. Že res, da smo se domačini nanj navadili, da njegove mogočnosti niti ne opazimo več, zagotovo pa napravi vtis na vsakega tujca, ki pride v mesto.