Rumena puščica

Bila je temna noč v Pirenejih blizu francosko španske meje leta 1984. Patrulja guardie civil se je sumničavo prebijala skozi goščavo in opazovala temno postavo, ki je na vsakih petdeset ali sto metrov postala. V eni roki je nosila velik kovček, v drugi pa nekaj, kar je bilo podobno pištoli. Vsake toliko je zamahnila z roko, vendar ni bilo slišati nobenega šuma. Patrulja je neznanca dohitela in ga obstopila. Policisti so zahtevali papirje in mu posvetili v obraz. Izkazalo se je, da je temna postava župnik don Elias Valiňa Sampedro iz vasi O Cebreiro, skozi katero je vodila pot v Santiago de Compostela. Tisto, kar se je zdelo, da je pištola, se je izkazalo za čopič, kovček pa je bil poln pločevink z živo rumeno barvo. Na vprašanje: »Kaj delate tu sredi noči?« je don Elias odgovoril: »Pripravljam veliko invazijo.« Mislil je na takrat ne pogoste romarje, namenjene na grob sv. Jakoba Starejšega v veliki katedrali v Santiagu de Composteli. Uradno znamenje kažipotov je sicer školjka sv. Jakoba, pokrovača, rumene puščice pa se obnesejo kjerkoli, na drevesih, po sredi poti, na grobljah, na tablicah, pritrjenih na zidove. Don Elias Valiňa je vnovič hotel oživiti francosko pot, ki je vodila proti galicijski obali.

Legenda pravi, da je bil sv. Jakob Starejši misijonar v Španiji. Ob zadnjem obisku Jeruzalema pa je v svetem mestu umrl nasilne smrti. Po morski poti se je njegovo truplo vrnilo v Španijo.

Neke noči v 9. stoletju je mož z imenom Pelayo odkril nenavadno zvezdo, ki je svetila na določen del polja. In nato še nekajkrat. Začuden je poklical bližnjega škofa in skupaj sta odkrila apostolov gob, marmorno grobnico, na kateri je pisalo: Tu počiva Jakob, sin Zebedeja in Salome. Znamenje je bilo jasno. Kraj je postal Santiago de Compostela, sveti Jakob z zvezdnega polja. Prvo cerkev, ki je kmalu postala premajhna, so v navalu razrušili Mavri. Sezidali so novo, današnjo katedralo so začeli delati 1078, leta 1211 je bila posvečena … Sprva oblegana romarska pot je v 17. stoletju utonila v pozabo, dokler rumene puščice očeta Eliasa, ki je umrl leta 1989, star šestdeset let, spet niso pritegnile množic na današnjem Caminu, ki je zdaj del Unescove svetovne kulturne dediščine.

Mandeljčki iz Allariza

Za 1 peko potrebujemo: 0,5 kg zmletih mandljev, 0,25 kg sladkorja, limonino lupinico, limonin sok, 2 beljaka, 1 rumenjak, oblate.

Mandlje zmeljemo, zmes poravnamo na pekač, prekrit s papirjem za peko. Pečico ogrejemo na 120 stopinj Celzija in pekač z mandljevo zmesjo damo za 10 minut v pečico, da vlaga izpari. Počakamo, da se mandljeva zmes ohladi. Nato zmešamo mandlje s sladkorjem, počasi dodajamo beljak, limonino lupinico in nekaj kapljic limoninega soka. Na koncu dodamo tudi rumenjak. Na pekač, obložen s papirjem za peko, razporedimo večje oblate in na vsakega damo tri majhne kepice zmesi. V pečici, ogreti na 150 stopinj Celzija, pečemo piškote 20–25 minut. Časa peke ne smemo prekoračiti, sicer bodo piškoti pretrdi.

Recept je zelo star, saj izvira iz 14. stoletja, ko so ga v svojem samostanu uporabljale sestre klarise.

Pa dober tek!