Vrhnika, prečuden kraj!
V letu 2018 je ob stoti obletnici smrti Ivan Cankar deležen tolikšne pozornosti, da se marsikomu zdi, kot da bi od mrtvih vstal. Namen te pozornosti pa bi moral biti tudi ta, da bi vzeli v roke njegova dela in jih znova ali celo prvič prebrali. Za spodbudo navajamo nekaj izbranih in odličnih odlomkov …
»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi ...«
»Zdaj bi le rad vedel – ali je to, kar pravi, da je; ali je več, ali je manj? In ali je sploh? In če on ni, kar je, kdo je, kar on ni? In če je storil, kar bi ne smel storiti, če ni, kar bi bil – kaj bi porekel tisti, ki bi bil, kar pravi tisti, ki ni, da je! In če bi tisti, ki je, dasi ni, nenadoma nastopil in bi rekel tistemu, ki ni, dasi je: ti, ki si, dasi nisi ... o, zavozlana logika! Bog z njo!«
Začnimo na začetku. S prvo verzijo avtobiografske črtice Moje življenje, v kateri je pisatelj popisal svoje najzgodnejše spomine.
»Kako da je bilo ob mojem rojstvu, se ne spominjam več. Mati mi je pravila, da sem imel kaj kmalu dolge lase (ki so znamenje učenosti) in da mi jih je na temenu zvezala v čop, tako da sem bil podoben korejskemu vojščaku. Sedel sem čopast na peči in sem cuzal palec svoje desne roke, dokler mi ga niso obvezali z debelo cunjo. / Ko sem dosegel tretje leto, sem doživel najsrečnejši dan svojega življenja. S sestro sva bila na vrhu pri sveti Trojici, ko se je prikazal lep plamen pri svetem Lenartu. ''Pri nas gori!'' je vpila sestra. Jaz pa sem rekel: ''Teta Micka dela štruklje!'' – Sestra me je vlekla po klancu, da sem se čudežno prevračal; ali trpel sem za idejo (kakor zmirom) in sem rekel: ''Teta Micka kuha štruklje!'' – O Bog, kakšni štruklji so bili! Blagodišeči, beli, omamljivi kakor bajka, kakor sen! In vse je bilo tako belo, blagodišeče, nedolžno – izba, prt na mizi, teta Micka in jaz. – Najsrečnejši dan mojega življenja je bil, še zdaj se s sladkostjo spominjam nanj. Hiša je pogorela do tal. Rešili smo samo staro stensko uro; ko sem jo nekoč naskrivoma navijal, mi je padla na glavo in ni šla nikoli več. – Navsezadnje pa je vendarle škoda, da je pogorela tista hiša na klancu pri svetem Lenartu, če bi bil jaz n. pr. imeniten človek, bi mi po smrti vzidali spominsko ploščo. Ko so jo odkrivali slavnemu kolofoktarju Stanku Vrazu, je stal pred njo učenjak, razprostiral je roke in je vpil: ''Sta-a-anko! ... Sta-a-anko!'' Kdo bo meni vpil: ''Ja-a-anez!'' ... ''Ja-a-anez!'' Škoda! / Prve svoje nauke sem služil v slavni enajsti šoli pod mostom na Vrhniki. Tam smo lovili kapeljne, ki smo jih, nedolžne živalce, za silo spekli ter pojedli z glavo in repom. So pa v enajsti šoli še druge učenosti. Z mosta, iz krčme, odkoderkoli prilete v Ljubljanico različne važne reči: razbiti lonci, rjasti lijaki, ponve brez ročaja – sploh reči, ki jih mlad učenjak ne sme in ne more prezreti. Zavihali smo si hlače do kraja ter smo se napotili v obljubljeno deželo. Tista obljubljena dežela pa je nekoč narasla in je odnesla moje hlače, ko sem bil ravno jaz v njih. Zdelo se mi je, da jaham na vodi in da se nebo vrti v sijajnem kolobarju. Iz teh lepih sanj mre je vzdramil krčmarjev hlapec, ki me je za lase in za ušesa privlekel na breg. Komur ni prav, da sem na svetu (in mnogo je takih pravičnikov), naj se pritoži pri tem hlapcu. Jaz nisem kriv! / Preden so me, nedolžnega človeka, gnali v pusto šolo na Hrib, mi je oče napravil lepo, novo, črno obleko. Brat Jože me je vodil za roko. Tam pod Hribom pa je bil most in sredi tega mosta je bila velika luža in v tisto veliko lužo sem padel; kar na obraz. In brat Jože je rekel, da nikoli ne bom učenjak, in brat Jože je imel prav! Tako se je začelo moje šolanje – o, ko bi se nikoli ne bilo!«
Vir: Moje življenje, 1912, ZD 24, str. 301–303
Tičnica, kraj ene prvih ljubezni
Tičnica je prijazna vzpetina severozahodno od Vrhnike, za cerkvijo sv. Trojice. Tu je Cankar doživel »enega izmed svojih najlepših in najbolj poetičnih doživljajev« svoje mladosti in ga opisal v črtici Tičnica, ki jo navajamo v celoti. Helena je poznejša učiteljica Helena Pehani, več o njej na naslednjih straneh.
»Ugledaš kraj, ki si ga videl in ljubil v davnodavnih dneh; začenjaš staro, pozabljeno melodijo; zaduhaš v vetru vonj z daljnega vrta; – in mahoma je pred teboj kos preteklosti, tako jasen, da živiš v enem samem hipu leto življenja, ki je bilo.
Nad Vrhniko, na holmu onkraj Svete Trojice, je majhen smrekov gozdič, Tičnica. Toplo mi je pri srcu, kadar se domislim nanj. Bilo je v tisti zgodnji, čisti mladosti, ki je, Bog se usmili, že tako daleč, da jo vidim komaj še z očmi svoje duše. Vidim jo, kadar se spomnim na temno, senčno Tičnico, kadar ugledam na cesti svetlomodre, smehljajoče se oči, kadar zaduham vonj ciklamna.
Tista prepolna radost je bila v nas, ki napenja prsi in duši v grlu. Napotili smo se, sami mladi ljudje, preko Svete Trojice v Tičnico. Vroč dan je bil; nebo čisto, visoko razpeto, mirno v svojem sončnem sijaju. Stopali smo počasi v zložni klanec. Svetlo in sladko se mi je meglilo pred očmi. Videl sem Heleno poleg sebe, ne da bi se bil ozrl nanjo. Vsa lahka in nežna – bel metulj, krila se leskečejo v solncu. Na zlatopšeničnih laseh se je pozibaval širok bel slamnik. In bilo mi je, kakor da je vse ena sama, nerazdeljiva, prečudežna lepota: rodna pokrajina in bleščeče poletno nebo nad njo, cerkev Svete Trojice, Helena, mladost in ljubezen, in tiste otroške plahe prve pesmi, ki so bile takrat v meni.
Ko smo dospeli do Tičnice, nas je pozdravil prijeten hlad izpod črnih smrek; in zadišalo je opojno po ciklamnih. Polegli smo v senco, Helena si je odpela slamnik: skozi temno vejevje je en sam tenek žarek trepetaje poljubil njene lase. V lica, ozka in nežna, je bila nekoliko zardela, ustnice so bile narahlo odprte; žarka svetloba, ki je oblivala cerkev, je tiho odsevala v njenih sinjih očeh.
Mir je bil v zraku, bila je nevidno in neslišno trepetajoča tišina poletnega dne. Ves božji svet in mi sami, naša mladost in vse naše misli, vse je bilo s svetlobo prepojeno. Meni so bile ustnice suhe; kljub hladu iz Tičnice me je žgalo v lica in občutil sem, da naju silna dlan rahlo in skrbljivo vzdiga proti žarkemu nebu, naju obvlada, samo naju dva, Heleno in mene.
Smehljaje in tiho mu je ukazala:
»Prinesite mi ciklamnov!«
Šel sem v goščavo med mlado smrečje in sem nabral ciklamnov poln naročaj. Prinesel sem jih in sem posul z njimi Heleno vso, kakor je ležala v travi; slamnik, obraz, belo obleko in tudi tiste ljube drobne šolne. Ni se ganila, samo smehljala se je. In taka, bela, z rdečimi ciklamni posuta, je ostala v mojem srcu kakor pravljica ...
Vse to je bilo zdavnaj, zdavnaj.
Zadnjič sem bil hudo bolan in napotil sem se na Vrhniko. Kadar je človek žalosten, išče, da bi ugledal drag obraz. Ljubeznivo se je smehljala s holma bela Sveta Trojica; vsak korak na široki cesarski cesti mi je bil nov spomin. Moja zgodnja mladost, angel božji, je šla tiho poleg mene, držala sva se za roke. Pogovarjala sva se o grenkih in o veselih dneh; več je bilo grenkih. Ali edina pravica, ki jo je ustanovilo in potrdilo človeško srce samo, je ta: kar je bilo grenkega, usiha in usahne, komaj da še ostanejo znamenja na čelu; kar pa je bilo veselega, čeprav veselega v bridkosti – le ena ura, le en hip – je neumrljivo, s temi trenutki je žalostno srce prepleteno kakor ponočno nebo z zvezdami tolažnicami.
Stopal sem v klanec počasi, v tisti sladki omotici, ki je pol radost, pol bolest. Kamor sem se ozrl, od povsod me je pozdravljalo, se mi je prijazno in ljubo smehljalo. In vendar so bili povsod sami nagrobni spomeniki; tam spodaj so spali davni dnevi, dragi mrtveci; ko sem šel mimo, so odpirali oči, so mi šepetali pozdrave. Sijajno se bleščeči v solncu. Sveta Trojica, kraljica vrhniška. Svetli spomini - dragi kamni in biseri na belem oblačilu. Kolikokrat so romale k nji moje misli, bežne lastovke, v tujini po gnezdu koprneče.
Zavil sem ob cerkvi na ono stran, da bi videl Tičnico. Tesno mi je bilo pri srcu – tako se vrača popotnik po dolgih letih domov; vzkliknil bi rad iz stisnjenega grla in v vzkriku bi bilo oboje, solza in smeh, dekla in hlapec ljubezni.
Zastrl sem oči z dlanjo, ker se mi je bleščalo v popoldanskem solncu. Tam je Tičnica ... tam so tiste svetlosinje, smehljajoče se oči, tam je belo krilo, posuto z rdečimi ciklamni, tam je moja mladost ... Milost božja! Ali so oslepele moje oči? Ni je več! Ne več!
Vse posekano, od debla do stebla! Trda sončna svetloba lije, lije, lije na grobišče; niti usmiljene ciprese ni. Skorja na štorih je črna; strjena kri ...
Temno in težko mi je seglo v srce. Kako vam je bilo, smreke, ob tisti uri, ko ste padale? Kam so zakopali vaša uboga trupla? — Kako ti je bilo, moja mladost, ob zadnji uri? Kje je tvoj grob?«
Vir: Tičnica, Slovenski narod, 23. november 1912, ZD 21, str. 46–48
Vrhnika, prečuden kraj!
Cankarjeva Vrhnika pogosto »nastopa« v njegovih delih. Ena najlepših ljubezenskih izjav pisatelja svojemu rojstnemu kraju je tale, ki sledi.
»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi ...
Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peruti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima. Zamolkla pesem, kakor vzdih iz globoke zemlje, od visokega neba, pretrese jasno tišino; na Žalostni gori je zapel veliki zvon, ki kraljuje od Krima do Ljubljanskega vrha. Pod pesmijo, nad ravnino trepetajočo, se lesketajo vasi, ugašajo in se vžigajo v čisti beloti: blešči se jim pod mladim soncem; kakor ob prostranem jezeru leže, bele, tihe; a iz jezera, v tišini sanjajočega, se vzdigajo samotni otoki, nizke, s slamo krite kolibe, gruče brez in vrb in visokih jagnedi …«
Vir: Aleš iz razora, 1907, ZD 14, str. 199–274
O človeku, ki je izgubil prepričanje
»Job Mrmolja je imel jako lepo, v zeleno usnje vezano in le na robeh nekoliko obrabljeno prepričanje. Zgodilo pa se je nekega jutra, da se je Job Mrmolja vzbudil ter se v tistem trenotku neizmerno prestrašil. Imel je navado, da se je ozrl po svojem prepričanju, predno se je zadnjikrat obrnil na postelji. Doslej je ležalo zmerom deviško in nedotaknjeno na mizi, in Job je zatisnil oči ter se v polusanjah zadovoljno potapljal po trebuhu. Danes ni bilo prepričanja nikjer. Planil je vznemirjen s postelje ter razbrskal in premetal vse knjige in listine, raztresene po mizi. Naposled je dvignil prt ter pogledal podenj. No, prepričanja tudi pod prtom ni bilo ... ''Na vsak način, – pozabil sem ga v suknji; a vrag vedi, kako je to prišlo ...'' Pretipal je suknjo. ''Ne, v suknji ga ni ...'' Segel je po trikrat v vsak žep posebej, v spodnjega štirikrat. In žepi so bili prazni. V nervozni raztresenosti je iskal celo po hlačah in telovniku, par hipov pozneje pa je izprevidel sam brezmiselnost svojega početja. ''Kako bi se taka stvar tako neumno izgubila? Saj ni nikaka igla. Prepričanje je dolgo najmanj triindvajset centimetrov, – kako bi moglo zaiti v hlače ali v telovnik?''
Mrmolja je zmajal z glavo ter pogledal v strop.
''Ako se reč pretehta, – kako vrednost ima takozvano prepričanje? Kadar bi ga rabil, takrat ti je v nepriliko, posebno če je trdo vezano in debelo; a kadar ga ne potrebuješ, pogrešaš ga brez vsake škode, – naravno! ... Ne toguj; to ni zdravo; človek izgubi apetit ... Poglej mene: – tu je moje prepričanje ...''
Izvlekel ga je iz žepa ter listal po njem; bilo je res že jako zamazano. Zdelo se je celo, da so nekateri listi iztrgani.
''Kaj mi je do njega? Palo mi je v blato enkrat — desetkrat; če mi pade enajstič, ne poberem ga več. Neumnost! ... Po svetu hodijo različni lopovi in smrkavci, ki nosijo s sabo eleganten zvezek javnega mnenja, namesto svojega prepričanja. In godi se jim dobro ... Sploh je ta stvar že zastarela; svet napreduje neprestano in sčasoma bo vrgel v kot vse te smešne fosilije ...''«
Vir: O človeku, ki je izgubil prepričanje, Vinjete, 1899, ZD 7, str. 18
Zlodejev monolog
»Zlodej (ves žalosten in zamišljen, kazalec na čelu, podoba absolutne klavrnosti). Zdaj bi le rad vedel – ali je to, kar pravi, da je; ali je več, ali je manj? In ali je sploh? In če on ni, kar je, kdo je, kar on ni? In če je storil, kar bi ne smel storiti, če ni, kar bi bil — kaj bi porekel tisti, ki bi bil, kar pravi tisti, ki ni, da je! In če bi tisti, ki je, dasi ni, nenadoma nastopil in bi rekel tistemu, ki ni, dasi je: ti, ki si, dasi nisi ... o, zavozlana logika! Bog z njo! – Drugače je vse v redu: toliko je gotovo, da je pekel blamiran. – Od začetka se mi je zdelo, da je stvar težka, pa je bila nenadoma lahka; in komaj je bila lahka, je bila nenadoma težka. Kedaj je doživel svet, da bi bil gospodar hlapec svojega hlapca? Da bi tat uklepal okradenca, slepar sodil sodnika? In vendar se je naredilo, da je zlodej sam hišnik in oskrbnik pri potepuhu Petru, svojem podložniku na vekomaj! Naj bi bil hišnik in oskrbnik pri potepuhu Petru, če bi bil potepuh res potepuh in Peter res Peter! Na plavu, se mi zdí, na gnilih tramovih da stojim in da se zibljem med nebom in vodo; in kmalu ne bom vedel več, če je zlodej res zlodej, ali če se je zapisal v družbo različnih čednosti ... Kdo je, kdo sem? Večnost, izlij se v večnost, nehaj se pojavljati v karikaturah in usmili se svojih služabnikov, ki tavajo zaradi tebe v zmoti in nadlogi! In najbolj se usmili tega hišnika, zlodeja siromaka, ki sam ne vé, kako živi in čemu! Pekel bo kmalu dolgočasnejši od nebes in grešnik se ne bo razločil od svetnika niti po obleki! Nebesa pekel, pekel nebesa – razvoj pleše v kolobarju; in komaj se zlodej zave, je že svetnik; in komaj se svetnik pokriža, plane v greh ... Tako sem prišel, da bi ukanil, in strah mi sega v srce, da sem ukanjen! ...«
Vir: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Farsa v treh aktih, 1908; tretji akt, prvi prizor, ZD 4, str. 104–105
Jernejev očenaš
»''Oče naš, kateri si v nebesih ... tvoje pravice iščem, ki si jo poslal na svet! Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam, v tvoje pismo zaupam. Oče naš, kateri si v nebesih ... neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji! Samo ukaži, pa bo živa tvoja beseda in bo napolnila vsa srca, da bodo spoznala pravico!... Oče naš, kateri si v nebesih ... ne izkušaj jih predolgo, dotakni se s prstom njih oči, da bodo čudežno izpregledale; in tudi svojega hlapca ne izkušaj predolgo, ker je že star in nadložen; in potolaži ga, ker je potrt in slab od bridkosti! Oče naš, kateri si v nebesih ...''
In Bog ga je potolažil in bridkost je izginila in mirno je bilo njegovo srce.«
Vir: Hlapec Jernej in njegova pravica, poglavje VIII, ZD 16, str. 30
P. S. Članek sem opremil s posnetki naslovnic prvih izdaj Cankarjevih del, ki jih hranim v svoji knjižnici.