Zahvala

Dokler osebno ne doživiš, kako ti bolezen iztrga bližnjega, ne veš, enostavno ne veš, kako hudo je. In ko so takrat ob tebi srčni ljudje, ki so pripravljeni vsako minuto posvetiti tvojemu bližnjemu, ne glede na to, ali je praznik, noč ali dan, ko ti odkrito povedo resnico o poteku bolezni, čeprav je ta resnica kruta, se zaveš, da so to ljudje, ki niso samo zdravniki in medicinsko osebje, ampak so najprej ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z bližnjimi svojci.

Da ne bo izzvenelo kot prazno govorjenje, vam povem, da sem vse to doživela sama. Mož je bil po sprejemu na urgenci na Jesenicah in operaciji prepeljan na oddelek EITOS in po enem tednu na oddelek abdominalne kirurgije. O vsem, kar se je dogajalo na urgenci in potem na intenzivni negi, sem dnevno dobila informacije. Nikdar nisem dobila vtisa, da preveč sprašujem. Še več. Tudi dežurni zdravniki so se ustavljali ob bolniški postelji, da smo izmenjali nekaj besed. Da o medicinskih sestrah in bratih ne izgubljam besed. Eno samo veliko, čuteče srce. V kritičnem popoldnevu in noči so mi dovolili, da sem bila ob možu. Še več. Čim bolj so mi želeli pomagati. Ker se je stanje hitro slabšalo, jaz pa sem želela, da ga pripeljem domov, so mi tudi to omogočili. Zato hvala dr. Mateji Lopuh. Opravičujem se, da ne navajam poimensko. Nisem si zapomnila vseh imen in priimkov, pa bi bilo nepošteno, če bi koga pozabila.

Zato vam javno, vsem v Bolnišnici Jesenice, posebej pa na teh treh oddelkih, še enkrat izrekam veliko zahvalo za vaša velika, čuteča srca.

Miroslava Orešnik, Srednja Bela