Rimski ulov v Savi

V četrtek so gasilci iz Save dvignili rimski nagrobni kamen, ki ga je pred skoraj dva tisoč leti preminuli hčerki Areliji dal postaviti njen oče. Med ribolovom ga je v vodi zagledal ribič Jure Meden, odkritje javil na kranjsko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kjer so takoj sprožili akcijo in na pomoč poklicali kranjske poklicne gasilce … Nagrobnik je že predan v nadaljnjo analizo v Restavratorskem centru Zavoda v Ljubljani.

Kranj – Kot pritiče večini naših vodotokov, predvsem pa rek, ti ob večjem deževju s tokom s seboj prinesejo marsikaj, ne zgolj rečnega življa, še posebno rib, ki ribiče potem, ko se voda umiri, vedno znova z brega zvabijo na ribolov. Rimski nagrobni kamen, ki so ga gasilci prejšnji teden dvignili iz Save na desnem bregu v bližini starega mosta pri tovarni Iskra, je zagotovo ulov, kakršnega v Kranju doslej še ni bilo.

Najprej je bil ribič

Tako se je pred dnevi na Savo odpravil ribič Jure Meden, sicer učitelj strokovnih predmetov na tehniški šoli in strokovni gimnaziji v Šolskem centru Kranj. V prostem času je tudi predsednik Ribiške družine Kranj in kot aktivni ribič dober poznavalec porečij obeh osrednjih kranjskih rek Save in Kokre. »Ribiči gremo radi v ribolov, kadar je voda malce višja. Načeloma se ob nizkem vodostaju rib ne lovi. Del reke, kamor sem se pred dnevi odpravil lovit, je dobro mesto za lov na sulca,« zgodbo o nenavadnem ulovu začne Jure Meden: »Ker dobro poznam reko, sem v vodi takoj opazil neobičajen kamen, ki že zaradi svoje oblike ni deloval kot predmet naravnega izvora. Ko sem na njem opazil še domnevne napise v latinščini, sem kamen posnel in fotografijo pokazal ribiškemu kolegu kapucinu, ki zna latinsko. Šlo je za arheološko najdbo, zato sem takoj javil na kranjsko enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine.« Tako je stekla, lahko bi rekel, ''reševalna akcija''.

Medena povprašam še o mislih, ki so mu švigale po glavi ob ulovu, kakršnega doslej še ni imel. Sto in več kilogramov težkih rib v naših rekah ni. »Nekega vzhičenja ni bilo, saj se nisem povsem zavedal, kakšnega pomena je najdba. Ne glede na to pa sem vedel, da je treba čim hitreje ukrepati, saj je bila prava sreča, da je kamen obtičal ravno v tem delu reke. Po visoki vodi pretekli konec tedna je ta sredi tedna izgubila nekoliko moči, da je kamen očitno obtičal na mestu. Naslednja visoka voda bi ga seveda odnesla naprej in bi bil za nas lahko za vedno izgubljen,« še dodaja ribič; da je po njegovem laičnem mnenju kamen bil že dlje časa v vodi, saj je z vseh strani razen napisne primerno erodiran. Očitno ga je reka ob prenašanju naprej tudi izbrusila. Dodatna sreča je bila, da je bil kamen z napisno ploskvijo obrnjen navzdol in ga je reka šele zdaj premaknila. Jure Meden se je vsekakor obrnil na pravi naslov.

Hitra reakcija in nagrobnik je »preživel«

Zagotovo se velja le hitri akciji pristojnih na zavodu in angažmaju kranjskih poklicnih gasilcev zahvaliti, da je nagrobni kamen po skoraj dveh tisočletjih pozabe vendarle spet prišel na svetlo. »Sicer tovrstno posredovanje ne sodi v naš siceršnji obseg del, ampak glede na to, da gre za primerek zgodovinskega spomenika, smo v želji po ohranjanju kulturne dediščine seveda takoj pristopili k akciji,« je povedal poveljnik kranjskih poklicnih gasilcev Andraž Šifrer. Najprej so opravili predhodni ogled stanja, v četrtek pa so z avtomobilskim dvigalom dvignili kamen na suho. »Dvigalo je sicer dolgo 18 metrov, a kamna, ki se je bil v reki dodatnih 15 metrov od brežine, z njim še nismo dosegli. Tako smo ga do obale spravili na plavajoči reševalni deski ter ga nato dvignili s pomočjo tekstilnih vezi, da se njegova površina ne bi kakorkoli poškodovala,« nadaljuje sogovornik. Da pri tovrstnih opravilih znajo biti še kako nežni, je še dodal v duhovitem tonu. Akcija je uspela, lahko bi rekli, da je kamen »preživel«.

V spomin dvanajstletni Areliji

Ko je bil kamen v vsej svoji »rimskosti« na suhem, so k njemu pristopili poznavalci arheologi, preverili zatečeno stanje, njegovo ohranjenost in ga skrbno premerili, fotografirali. Napis na njem je dobro viden, sporoča pa nam, da je nagrobnik za svojo 12-letno hčerko Arelijo Argolis (Arellia Llargolis) postavil njen oče Arelij Jukund (Arellius Iucundus). »Kamen je brez okrasja, kar nekoliko otežuje njegovo takojšnjo časovno umestitev. Lahko pa v nadaljevanju zapisa razberemo, da sta bila tako oče kot hčerka osvobojenca, torej osvobojena sužnja. Čeprav so črke v zadnji, šesti vrsti ohranjene le delno, lahko napis kljub temu preberemo v celoti,« pojasnjuje strokovnjakinja za rimske napise Anja Ragolič z Inštituta za arheologijo pri SAZU. »Sicer so nagrobniki med napisnimi kamni najpogostejši, miljniki, gradbeni napisi in podobno so redkejši. Zagotovo pa gre za zelo zanimivo najdbo za Kranj, glede na to, da kolikor vem, tu doslej še ni bilo najdeno rimsko grobišče. Smo pa imeli veliko srečo, saj je kamen z vseh strani zlizan, ker je očitno že dlje časa ležal v vodi, kljub temu pa se je dobro ohranila napisna stran, ki je bila očitno obrnjena navzdol v rečna tla.«

Lahko nagrobnik povežemo z grobiščem, ki je bilo izkopano leta 1976, ko se je na bližnjem prostoru gradilo novo cestno križišče? »Tudi moja prva misel je bila ta. Takrat smo odkopali približno tretjino grobišča in južno steno cerkve. Dejstvo pa je, da je bilo to grobišče odprto šele v šestem stoletju, ta kamen pa je glede na napis nekaj stoletij starejši in bi ga umestili v prvo ali drugo stoletje,« odgovarja dr. Milan Sagadin, upokojeni arheolog konservator s kranjskega ZVKD in velik poznavalec kranjske starejše zgodovine: »Kranj je bil od Rimljanov naseljen nekaj let pred Kristusom in po njem, iz česar bi lahko sklepali, da je nagrobnik z neke druge lokacije, višje ob reki nad mestom. Najdbe iz predhodnih pregledov prihodnje trase za severno kranjsko obvoznico nakazujejo, da je bila na območju severno od Kranja antična naselbina, ločena od prvotne lege mesta. To je bilo na skali dobro za obrambo, manj primerno pa za poljedelstvo.« Sagadin tudi ne izključuje možnosti, da bi bil kamen nekoč lahko del brežine, ki se je posula v reko, ali pa je bil v preteklosti prenesen na območje reke kot gradbeni material ali zaščita pred vodo. A prav daleč ga nekdanji stanovalci mesta zagotovo niso nosili, še dodaja.

Pozitivna zgodba o skrbi za dediščino

Kamen ima na spodnjem delu, ki je sicer odlomljen, še majhno luknjico, očitno namenjeno kovinski palici, s katero je bil verjetno pritrjen na drug kos. O pomenu najdbe in celotne akcije je spregovorila Judita Lux, arheologinja konservatorka na kranjskem zavodu. »Zgodba je izjemno pozitivna od začetka do konca, od najdbe do današnje akcije. Veseli me, da še obstajajo najditelji, ki imajo čut za skupno dobro, za našo skupno kulturno dediščino. Vprašanje je, kaj bi se ob naslednji veliki vodi zgodilo s kamnom. Bi ga odneslo in mogoče naplavilo kje nižje po reki, ali pa bi bil za vedno izgubljen. Vesela sem tudi pomoči gasilcev, saj z opremo, ki jo imamo na Zavodu, kljub naši hitri reakciji kamna zagotovo ne bi zmogli dvigniti tako hitro in varno.« Sosledje dogodkov je tokrat zagotovo pozitivna zgodba. Tako se dela, bi lahko dodali.

O pomenu najdbe pa je Luxova dejala, da gre za prvi rimski napisni kamen na območju Kranja, ki bo v prihodnje zagotovo odkril še kakšen kamenček v mozaiku zgodbe o Kranju. Nagrobni kamen so odpeljali v Restavratorski center ZVKD v Ljubljano, kjer bodo na oddelku za kamen natančno pregledali njegovo stanje, prepoznali vrsto kamna, ga na podlagi dognanj poskušali umestiti v čas in prostor in ob tem tudi poskrbeli za konservatorsko-restavratorske postopke, če bodo ti potrebni. Po zaključenih postopkih bo zanj pristojen krajevni muzej, torej Gorenjski muzej iz Kranja.