Rudolf Maister, Sto let severne meje

»Da, nekaj je treba storiti. Gotovo je, da politični voditelji v narodnem svetu niso sposobni in zaradi strankarske razcepljenosti in medsebojnega nezaupanja in mržnje nič ne zmorejo. Vsega tega ne razumejo in tudi ne znajo. Samo pogovarjali bi se z Nemci in politizirali. Celo Ljubljana ne kaže zanimanja. Torej – mi, vojaki! Krog njegovih vojakov je za takojšnje dejanje. A za kakšno dejanje in kako? Z orožjem napasti nemške oficirje in vojake, zavzeti vojašnice in pobiti vse, ki bi se upirali? V mestu je več nemških vojaških oddelkov kot slovenskih, največ je oficirjev in – na koncu vojske spet vojska? Kako bi to odjeknilo v antantnih krogih, kako v Italiji? Torej čakati na priložnost. Da, a čas hiti! Priložnost je treba spoznati in pravočasno zgrabiti. Major se je vznemirjal. Čemu se pekli s to stvarjo? Že leto dni mu brodi po glavi, kako odtrgati slovensko zemljo od nemške oblasti. Štajersko in Koroško. Govori in snuje s politiki in javnimi delavci, s preprostimi ljudmi, s študenti in vojaki. Vojaška oblast ga zasleduje, prireja mu preiskave, mu ne zaupa komandnih položajev in ga drži v zaledju. Vedno je na robu vojaškega sodišča. Zakaj ravno on? Ali ni drugega? Če bi se ljudje, ki čutijo v sebi zavest poslanstva, tako vpraševali, ne bi bilo velikih in odločilnih dejanj. Prav res, drugega ni. Edini višji oficir v tem mestu je, njim ne bi uspelo, ne bi jih poslušali. Taka je vojaška miselnost … On bi mogel. In končno – nemir je v njem, nemir strasti za ustvarjanje.« /…/ »Maister stoji ob mizi bled, visoko zravnan in še bolj mu žarijo temne oči. Desnico je stisnjeno v pest položil predse na mizo. Glas mu je zvonek in odločen: 'Ne priznavam nikakih točk, Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzamem v imenu svoje vlade poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko.' Smrtna tišina. Obrazi častnikov so zbegani. Major preleti s pregledom vse zapovrstjo in ujame stik s tem zbeganim ozračjem. 'Kdor bi se na območju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojaško sodišče!' Vse, kar govori, je izmišljeno, je fikcija, vse to o vladi in o vojnem sodišču …« (Str. 31–33)

Tako je Maistrovo ključno dejanje povzel Mihael Glavan. General, ki je bil v tistem trenutku še major, je nastopil kot kak hazarder. Podobnih dejanj so bili v minulem stoletju zmožni samo še ustanovitelji OF leta 1941 in ustanovitelji slovenske države v letu 1991. Vsi ti bi bili lahko našim politikantom za zgled, ta knjiga pa za učbenik.