Prostor pod soncem

Veliko slišimo o preganjanju Judov, o borbi Palestincev, Baskov, Čečenov in še nekaterih drugih zatiranih narodov po svetu. Med tistimi, ki še vedno zaman iščejo svoj prostor pod soncem, doživljajo Kurdi še posebno tragično zgodovino. Leta 1937 so se 20. novembra obrnili na javnost z naslednjim pojasnilom svojega položaja v Turčiji: »Kurdske šole so zaprli, uporabo našega jezika prepovedali, besed Kurd in Kurdistan ne dovolijo niti izgovoriti in tudi z drugimi barbarskimi metodami nas poskušajo ugonobiti.«

Leta 1934 je turška vlada sprejela zakon proti Kurdom, ki je dovoljeval deportacijo kurdskih kmetov. Posest tistih, ki so bili osumljeni sodelovanja pri vstaji, so zasegli. Zakon je razdelil Turčijo v tri regije: v prvo (deželo Kurdov) so naselili turške nomade, v drugo (deželo Turkov) posamezne kurdske skupine, tretja, kjer so se rojevale vstaje, pa naj bi ostala brez prebivalstva.

Ko je bil zakon objavljen, so se začeli množični vdori policije v kurdske vasi. Z izgovorom, da iščejo orožje, so poniževali, mučili kmete in jim uničevali pridelek. Leta 1937 je v Dersimu izbruhnila velika vstaja. Kmetje so se uprli poturčevanju in nenehnim napadom policije; 20. novembra istega leta so se obrnili na svetovno javnost.

Boj je izbruhnil, ko so Kurdi pripadnike neke policijske enote, ki je iskala orožje, zvabili v zasedo in pobili. Že čez nekaj dni so se tisoči kmetov vseh kurdskih rodov zbrali v partizanske enote in prizadejali vladnim enotam hude izgube. Oblasti so v zahodni Turčiji razglasile splošno mobilizacijo. Zahtevale so brezpogojno kapitulacijo več kot osemdeset tisoč kurdskih upornikov.

Ker v visokih gorah niso mogle zlomiti upora, je njihova krutost naraščala. Ko so vladne čete zasedle pobočja gore Tujik, kjer se je v votlinah skrivalo pred turškimi bombami in granatami na tisoče otrok in žena, so zastražili vhode, pripeljali cement in nedolžne žrtve zazidali. V druge votline so spuščali strupene pline in tiste, ki so bežali iz njih, pokončali z bajoneti. Ženske in dekleta so, da ne bi padle v turške roke, skakale v prepade ali reke.

Konec leta 1937 je bil vodja kurdskih upornikov Seit Riza ujet in prepeljan v Erzurum. Potem ko so ga obesili, je takratni ministrski predsednik Ismet Inönü izjavil: »Problem Dersima smo rešili in razgnali vse uporne gorske Turke.« V resnici so Kurdi v hribih nadaljevali boj. Še vedno ni končan …

Kurdi še vedno nadaljujejo boj za svoj prostor pod soncem. Turčija je sicer na zahtevo Evropske unije že sprejela zakon, ki naj bi dajal Kurdom več pravic, zagotavljal dostojnejše življenje, Turčijo pa približal zahodnoevropskemu demokratičnemu svetu. Zakon so sprejeli, kako ga bodo izvajali, pa bo pokazala prihodnost.

Iskrice in izreki

Ljudje vam pravijo, da jih lahko kritizirate, hočejo pa le to, da jih hvalite. (William Somerset Maugham)

Vsak izreden duh je nekoliko blazen. (Aristotel)

Nič ne postara bolj kakor neprestana misel, da se staramo. (Georg Christoph Lichtenberg)

Marsikdo velja za modrega samo zato, ker nič ne reče. (William Shakespeare)

Smeh ni greh

Vedeževalka je napovedala Janezu, da ga čaka veliko ljubezni in denarja. Janez nekaj časa premišljuje, potem pa vpraša: »Če lahko posežete v usodo in se mi izpolni samo drugi del, vam dvojno plačam.«