Težka preizkušnja

V moji zgodbi ni nobene prisiljenosti, 2. del

Pred štirimi leti je na Facebooku spoznal Emo. Njen mož je pil, bil doma nasilen, jo izkoriščal, ji kradel denar ter ga zapravljal pri kartanju. Počasi sta se zbližala, začela sta se družiti. Malo ga je motilo, ker je bila do sina tako hladna, a se je tolažil, da je taka zato, ker se še ne poznata. Pa tudi sin je imel svoje muhe: začela se je puberteta in pogosto ni vedel, kje se ga glava drži.

Po Eminem odhodu je bil Samo precej na tleh. Žrl se je, ker ni mogel doumeti, kako to, da mu ne uspe obdržati ženske. Vse, ki so prišle, so tudi zelo hitro odšle. V nekaj dneh je shujšal za šest kilogramov. Sicer se je počutil dobro, a izguba teže ga je vseeno malo motila.

»Potem pa sem se odločil, da zamenjam službo. Šel sem tudi na obvezen zdravniški pregled. Zdravnik se je potopil v moje krvne izvide. ''Tole pa ni dobro,'' je dejal in me še enkrat poslal v laboratorij. Naročen sem bil čez kakšen teden. Sin je ravno polnil potovalko, ker je odhajal z gasilci na neko potovanje. ''Se vidiva v četrtek!'' je vzkliknil, ko je odhajal skozi vrata. Res sva se videla, a ne doma, temveč v bolnišnici. Odkrili so mi, da imam raka. V trenutku, ko mi je zdravnik povedal resnico, sem mislil, da se mi je ves svet zrušil na glavo. Zvečer, ko nisem mogel spati, sem razmišljal celo o samomoru. ''Je takšno življenje, ko si na smrt bolan in ob sebi nimaš nikogar, ki bi se ponoči stisnil k tebi, sploh kaj vredno?!'' Naslednje jutro se je zdravnik ustavil ob moji postelji, me prijel za roko, in kot bi vedel, o čem razmišljam, izrekel preroške besede: ''Če boste sodelovali z nami, so možnosti za ozdravitev neprimerno večje. Odločitev je vaša!''

Odločil sem se za boj. Že misel, da bi ostal sin še brez očeta, je bila grozna. Nočnih mor okoli samomora me je bilo zelo sram.

Sledile so številne preiskave, nakar še kemoterapije. Sicer so me opozorili na stranske učinke, a da bodo tako grozni: slabosti, bruhanje, otekanje nog do nespoznavnosti, izpadanje las, vnetja žil na rokah zaradi dolgotrajnih infuzij … O tem pa niso govorili.

Sin je bil skoraj vsak dan pri meni. Še sreča, da se je vpisal na Srednjo zdravstveno šolo, ki je bila čisto blizu … Držal me je za roko, mi vlival upanje. Osebje ga je imelo rado, saj je bil pravi sonček.

Imel sem veliko srečo, da so biološka zdravila prijela. In to brez večjih težav. No, težave so bile, a po vsem, kar sem že doživel, niso bile omembe vredne. Lahko sem že naredil nekaj korakov, ne da bi bil na smrt utrujen. ''Oči, vztrajaj!'' mi je govoril sin. V bolnišnici sem spoznal Laro. Prijetno žensko, malo starejšo od mene. Dva otroka je pustila pri starših, ker jo je mož še isti dan, ko je izvedel, da je na smrt bolna, enostavno zapustil in se vrnil v domače kraje. Morda tega niti ne bi storil, če bi mu Larini starši dovolili, da otroka obdrži ob sebi. Najprej se mi je zelo smilila. Njena usoda je bila še strašnejša kot moja. Ker je bila precej pesimistična, se je tudi njeno zdravljenje vleklo kot jara kača. Vseeno je bila toliko pri močeh, da smo lahko novo leto dočakali skupaj. Prišla je z obema otrokoma, sin pa mi je predstavil svoje prvo dekle! Nisem mogel verjeti, da je vse to res! Bilo je zelo lepo. Romantično! Sin je skuhal večerjo, ni bila ne vem kaj, a je jedi pripravil z veliko ljubezni. Lara je sicer spala v moji postelji, a med nama se ni nič dogajalo. Nisva še bila sposobna za intimne dotike.

Počasi je v deželo prihajala pomlad. Iz dneva v dan sem bil bolj pri močeh, obiskovali so me mladostni prijatelji, celo nekdanja žena si je vzela čas in me prišla pogledat. A bili smo si tujci. Sin je ni več poznal, ona pa njega ne. Lara je večino časa, če ni bila na terapijah, živela z menoj. S svojimi črnimi mislimi je negativno vplivala tudi na oba otroka. Vesel sem bil, ker sta me imela rada in mi zaupala. Eden mojih prijateljev je imel doma tri ponije. Neizmerno sta uživala, kadar sta jih lahko jahala. Prišlo je poletje, ponosen sem bil, da sem lahko prepešačil sedem kilometrov, ne da bi prišel domov na smrt utrujen. Lara je spet imela preglede. Nisem šel z njo, ker mi ni pustila. Zdravnik ji je zatrdil, da zdravljenje napreduje, a mu ni verjela. Imela je fiksno idejo, da bo neko noč v spanju umrla. In zato se je vsak večer poslavljala od nas, kot bi bil zadnji. Bila je užaljena, ko so ji predlagali, da mora nadaljevati obiske pri psihologu. Našel sem ji drugega. Ta, ki je bila njena ''uradna'', ni bila ravno pisana na vsako kožo. Z Željko sta se že prvi trenutek ujeli. Razumela je Larine strahove in vsi skupaj smo se spoprijeli z njimi na drugačen način. Veliko sem bral, se pogovarjal, družil sem se z ozdravljenci. Izkušnje drugih so bile zame odskočna deska. Nekoč sem prisluhnil pripovedi neke nekdanje bolnice. Nihče ni verjel, da bo ozdravela. Ona pa nam je pripovedovala, kako se pripravlja, da se udeleži Ljubljanskega maratona. Nisem mogel verjeti lastnim ušesom! Ne bom pozabil trenutka, ko je stopila do Lare, jo objela in ji rekla, da se naslednje leto vidita na maratonu. Ljudje, ki pozitivnosti tudi živijo, ne da jih imajo le na koncu jezika, lahko največ naredijo za sočloveka!

Na neki način mi je bilo prav, ker je Lara kolebala, ali naj se preseli k meni ali ne. Saj ne da je ne bi maral, sploh ne, vendar … Imela je poseben ''dar'', da je sončen dan s svojimi negativnimi mislimi spremenila v katastrofo. Četudi smo jo vsi spodbujali, naj hodi v naravo, tega ni storila. Sedela je doma, pred televizijo ali za računalnikom. Le sem in tja mi je prisluhnila in z nejevoljnim izrazom na obrazu se mi je pridružila na poti v gozd. Hotel sem jo ljubiti, a me je odbijala. S čemernostjo je spravljala ob živce starše, ki so se iskreno bali zanjo. Tudi meni ni bilo vseeno – ne zanjo ne za njena otroka.

Vmes smo imeli celo dramo, ker se je sin razšel s svojim dekletom. Mislim, da nobena stvar toliko ne boli kot neuslišana najstniška ljubezen!

O sebi zelo nerad govorim. Moja šibka točka so ženske. Pri njih nisem imel sreče. Ne vem, kako bo z Laro. Sva par, pa nisva. Četudi je starejša od mene, imam občutek, da je moj otrok. Nebogljen, neposlušen, trmast in vsega naveličan otrok. Težave ima tudi z denarjem. Nekdanji mož od nje zahteva polovico vrednosti avtomobila in stanovanja. Ne vem še, kako se bodo te reči izšle. Kadar je pri meni, vse sam financiram. Še sreča, da sem bil zmeraj varčen in da ne zaslužim slabo.

Vprašali me boste, zakaj se ne izpovem na skupini sotrpinov, ki jo redno obiskujem. Nekako se ne morem. Rad poslušam druge, tudi pomagam z nasveti, če me vprašajo. O meni mislijo, da vse zmorem. Da imam polno energije. Da se ne ustavim pred nobeno prepreko. A ni tako. Veste, nikogar ne smemo soditi po zunanjosti, po obleki in po nasmejanem izrazu na obrazu. Lara je ves čas čemerna, pa se vsi čutijo poklicane, da ji strežejo. Če pa jaz razlagam, da imam težave, se zasmejijo in pravijo, da se šalim. Hvala, ker ste me poslušali. Od srca hvala!«

(Konec)