Cankarjeva Snovanja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 31. oktober 2018 / 09:29

Leto 2018 mineva tudi v znamenju stote obletnice smrti Ivana Cankarja (1876–1918). Vrstijo se dejanja, ki pisateljevo življenje in delo prikazujejo v novi luči in e-času primerno. Cankarju se seveda priklonimo tudi v Snovanjih. V posebej izbranih in prirejenih besedah in slikah in s posebnim ozirom na tisto, kar je pri Cankarju gorenjskega …

Toliko časa sem že na svetu, da se še spominjam dejanj, s katerimi so v zdaj že davnem letu 1976 na veliko počastili stoletnico Cankarjevega rojstva. No, resnici na ljubo sem večino pozabil, trajnega pomena sta predvsem dve dejanji. Prvo je dejstvo, da se je ravno v tistem letu sklenila izdaja Cankarjevega Zbranega dela v 30 knjigah (v temeljni zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), v svoji knjižnici ga imam tudi sam. Drugo je dejstvo, da so šle ravno takrat h koncu priprave na gradnjo Cankarjevega doma kot osrednjega hrama slovenske kulture. V letih 1977–1982 so ga nato dejansko zgradili. To je bila investicijska avantura, ki danes ne bi bila več mogoča, vodil jo je kontroverzni, a učinkoviti Janez Zemljarič.

Sicer pa je takratni režim v zadnjih letih Titovega življenja še na veliko slavil samega sebe in v tej funkciji je bila tudi Cankarjeva stoletnica. Izpostavljali so razna dejstva, iztrgana iz konteksta: da je bil pisatelj kritičen do Cerkve in klerikalizma, da je bil Cankar tudi socialist, da je imel občutek za malega in delovnega človeka, da je njegovo delo Hlapec Jernej in njegova pravica umetniška upesnitev Komunističnega manifesta in podobne neumnosti. V tem oziru je zanimiva primerjava z dogajanjem ob letošnji stoletnici Cankarjeve smrti. Ob njej je izšla tudi knjiga literarnega zgodovinarja Janka Kosa z naslovom Misliti Cankarja. V njej, denimo, razloži, da je bil Jernej anarhist in ne kak organiziran komunist. Tudi uporniške drže učitelja Jermana v Hlapcih ne moremo razlagati v kontekstu projekta komunistične svetovne revolucije, ampak gre za nekonformizem, ki ga Jermanu narekuje njegova družbena pozicija kritičnega intelektualca. In podobno. Tudi sicer so nekatere dejanja ob letošnji stoletnici prav osvežujoča. Takšni sta razstavi v Cankarjevem domu (Ivan Cankar in Evropa) in Ivan Cankar v Mestnem muzeju Ljubljana. Zlasti prva, katere avtor je spet Janko Kos, ga prikaže kot avtorja, ki je bil v svojem času zelo sodoben in nikakor ni po slovensko zaostajal za svojimi evropskimi sodobniki. In ne nazadnje: dočakali smo našega največjega in doslej svetega pisatelja v – stripu! Scenarij zanj je napisal Blaž Vurnik, narisal ga je Zoran Smiljanić. V desetletjih, ki so minila med stoletnicama rojstva in smrti (1976–2018), smo Cankarja že nekoliko pozabili, letos pa nam ga na veliko prikazujejo v novi, e-času primerni in osvežujoči luči.

Bolj odkrito je naposled stekla tudi beseda o spolnosti v Cankarjevih delih. Izkaže se, da je bil Cankar že pred več kot sto leti dovzeten za t. i. LGBTQ-jevske spolne opredelitve, ki so v njegovem času veljale za sprevržene. »Cankar je odločno omajal liberalni kult spolnosti s tem, da je v svoji literaturi segel do skrajnih meja spolnega izkustva na primer z drznimi, za svoj čas in še pozneje nezaslišanimi opisi pubertetne erotike, s podobami lezbične spolnosti v Hiši Marije Pomočnice ali pa do kraja prignane odpovedi erotični čutnosti v Milanu in Mileni …« (Janko Kos, Misliti Cankarja)

Sicer pa je tisto, kar je slej ko prej glavno, Cankarjeva beseda. Pa jo nekoliko obudimo. Se še spominjate »vinjete« O človeku, ki je izgubil prepričanje (1899)? »'Ako se reč pretehta, – kako vrednost ima takozvano prepričanje? Kadar bi ga rabil, takrat ti je v nepriliko, posebno če je trdo vezano in debelo; a kadar ga ne potrebuješ, pogrešaš ga brez vsake škode, – naravno! ... Ne toguj; to ni zdravo; človek izgubi apetit ... Poglej mene: – tu je moje prepričanje ...' / Izvlekel ga je iz žepa ter listal po njem; bilo je res že jako zamazano. Zdelo se je celo, da so nekateri listi iztrgani. / 'Kaj mi je do njega? Palo mi je v blato enkrat – desetkrat; če mi pade enajstič, ne poberem ga več. Neumnost! ... Po svetu hodijo različni lopovi in smrkavci, ki nosijo s sabo eleganten zvezek javnega mnenja, namesto svojega prepričanja. In godi se jim dobro ... Sploh je ta stvar že zastarela; svet napreduje neprestano in sčasoma bo vrgel v kot vse te smešne fosilije ...'« Se spominjate očenaša, kakor ga moli hlapec Jernej (1907)? »'Oče naš, kateri si v nebesih … tvoje pravice iščem, ki si jo poslal na svet! Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam, v tvoje pismo zaupam. Oče naš, kateri si v nebesih … neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji! Samo ukaži, pa bo živa tvoja beseda in bo napolnila vsa srca, da bodo spoznala pravico! … Oče naš, kateri si v nebesih ... ne izkušaj jih predolgo, dotakni se s prstom njih oči, da bodo čudežno izpregledale; in tudi svojega hlapca ne izkušaj predolgo, ker je že star in nadložen; in potolaži ga, ker je potrt in slab od bridkosti! Oče naš, kateri si v nebesih …'« Vam ne zvenijo Cankarjeve besede o prepričanju in izgubljeni pravici neverjetno aktualno, tudi za današnjo rabo?