Misliti Cankarja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. oktober 2018 / 09:25

»Zapletenost erotike v Cankarjevih delih se da seveda razlagati z biografskimi, psihološkimi, osebnostnimi posebnostmi, s šibko telesnostjo, nevrotičnostjo, boleznijo ali organsko napako, morda celo s spolno ambivalentnostjo v zgodnjih letih, na katero je namigoval Vladimir Bartol po pripovedovanjih nekdanje 'gospe Judit', kot jih je povzel v svoje dnevniške zapiske. Vendar vse to ne more razložiti preprostega dejstva, da je šele Cankar razklenil naivno predstavo o erotiki kot območju človekove najvišje, a priori posrečene izpolnitve, prav zato pa vredne vsakršne socialne in moralne intronizacije. Cankar je odločno omajal liberalni kult spolnosti s tem, da je v svoji literaturi segel do skrajnih meja spolnega izkustva na primer z drznimi, za svoj čas in še pozneje nezaslišanimi opisi pubertetne erotike, s podobami lezbične spolnosti v Hiši Marije Pomočnice ali pa do kraja prignane odpovedi erotični čutnosti v Milanu in Mileni – delu, ki pomeni najbrž pisateljevo dokončno odpoved spolnosti kot taki. Zaradi takšnih vpogledov v problematičnost erosa Cankar že za življenja, pa tudi po smrti, ni bil deležen naklonjenosti tistih, ki so vztrajali pri kultu spolnosti, podedovanem iz razsvetljenskega senzualizma, prilagojenega liberalizmu 19. stoletja; kritiki so odkrivali v Cankarjevem odnosu do spolnosti 'nezdravo' življenjsko načelo, če ne še kaj hujšega. Dejansko je Cankar tudi v tej smeri utrl slovenski kulturi pot v območje, ki se odpira onstran idiličnega, naivnega svobodomiselstva in ki lahko velja za moderno v današnjem pomenu besede.« (Str. 176–177)

Gornji odlomek je iz enega od desetih esejev v tej knjigi: Cankarjeva razmerja do krščanstva, revolucije, spolnosti. Cankar je bil že pred več kot sto leti dovzeten za t. i. LGBTQ-jevske spolne opredelitve, ki so v njegovem času veljale za sprevržene. Janko Kos v teh esejih, napisanih v letih od 1968 do 2018, posodobi še marsikateri drugi pogled na Cankarja in njegova dela. Jermanovega upora v Hlapcih ne razlage več v levičarskem in socialnem kontekstu; njegova uporna drža izhaja iz njegovega nekonformizma, h kateremu ga zavezuje njegov položaj neodvisnega intelektualca. Kos na novo razloži tudi Cankarjev odnos do krščanstva; v nasprotju s tistimi, ki vidijo v Cankarju le upor proti institucionalni veri oz. Cerkvi, opozori, da je pisatelj leta 1909, ko je bil gost nadškofa Stadlerja v Sarajevu, šel k spovedi in prejel obhajilo. V Podobah iz sanj (1917) pa je razvil svojo izvirno različico krčanske mistike … Skratka: Kos misli Cankarja drugače.