Kaj je energetska revščina

V zadnjem mesecu se je v slovenskih medijih začel pojavljati izraz energetska revščina. Sočasno se je začelo odpirati vprašanje, ali je to področje, ki ga mora reševati socialna služba ali naša ekonomija – energetika.

Po mnenju ministrice za infrastrukturo, kamor sodi tudi energetika, izraz energetska revščina velja za gospodinjstvo, ki porabi več kot deset odstotkov svojih rednih prihodkov za potrebe ogrevanja in nakup električne energije. (Ta definicija se je izoblikovala v času njenega zaslišanja na Odboru za infrastrukturo pri DZ pred začetkom opravljanja njene sedanje funkcije.)

V to skupino zagotovo sodijo enočlanska gospodinjstva v večstanovanjskih kakor tudi v individualnih objektih. Skoraj pri vseh navedenih je možno zmanjšati porabo električne energije za obratovanje grelnikov (bojlerjev) s centralno pripravo tople sanitarne vode v večstanovanjskem objektu. V individualnih objektih pa z montažo sanitarne toplotne črpalke. Po nekajletni uporabi novo vgrajene opreme se tovrstne investicije same pokrijejo iz ustvarjenih prihrankov od pet do sedem let. Pomembnejše vprašanje, ki pa ostaja za zdaj odprto, je reševanje znižanja cen ogrevanja, pri čemer nekateri proizvajalci toplote skoraj že dihajo na škrge. Tudi oni bodo morali začeti razmišljati o menjavi fosilnih energentov za trajne energetske vire in tako ustrezno znižati ceno za prodano kilovatno uro toplotne energije.

Ob tem pa je treba vedeti, da smo kot država sicer ratificirali Podnebni sporazum, pa ne samo zato, da smo nekaj odkljukali, pač pa zato, da bomo tudi nekaj naredili!! In sedaj smo pred tem, da nekaj naredimo ravno na področju energetske revščine. In največ lahko naredimo s pomočjo Eko sklada RS, ki ima namenska sredstva za nakup tovrstne opreme (subvencije), ostalo pa lahko občan/-ka pokrije z ustvarjenimi prihranki ob tekočem obratovanju.

Ob zaključku zapišimo, da energetsko revščino lahko premagamo z nekaj znanja in dobre volje do dela in sodelovanjem s sosedi.

V razmislek: osemdesetlitrski električni grelnik porabi mesečno za dvajset ali trideset evrov električnega toka, v primeru centralne priprave tople sanitarne vode pa bi smel biti mesečni strošek okrog sedem ali osem evrov. Ker prihaja čas elektromobilov, se ni treba bati, da elektrodistributerji ne bi imeli komu prodati električne energije.

Božo Dukić