Konja, ki zmaguje, ne menjaš

Cerkljanski župan Franc Čebulj je eden izmed le šestih slovenskih županov, ki občino vodijo že vse od njene ustanovitve. Kot pravi, je za to, da so mu občani že šestkrat zaupali vodenje občine, bolj od strankarske pripadnosti pomembno izpolnjevanje predvolilnih obljub.

Kdaj je dozorela odločitev, da se boste ukvarjali s politiko?

»Že v mladih letih sem začel na lokalnem področju, kjer sem deloval predvsem v okviru Športnega društva Adergas, ki se je takrat imenovalo še Proleter Adergas. Bil pa sem tudi med ustanovitelji mladinske organizacije v krajevni skupnosti Velesovo. Nato je konec osemdesetih zaznamoval pohod demokracije, kar me je še dodatno spodbudilo, da sem se leta 1989 priključil takratni Socialdemokratski zvezi Slovenije, ki jo je vodil France Tomšič, in bil eden prvih na Cerkljanskem, ki se je vključil tudi v kranjski Demos. Leta 1991 sem bil izvoljen v zbor krajevnih skupnosti v Kranju, saj sem bil predsednik Krajevne skupnosti Velesovo vse do ustanovitve občine. Vseskozi sem si znal postavljati cilje in se tudi zaradi težkega otroštva naučil, da ne odneham pred vsako prepreko. To so očitno prepoznali tudi drugi in tako sem zelo prepričljivo dobil prve lokalne volitve.«

Za kaj ste se kot politik in funkcionar takrat zavzemali?

»Vseskozi sem čutil, da bi morali sindikati in država več narediti za delavca. Državna varnost mi je sledila že od leta 1979, ko sem na Petrolu izjavil, da je Lech Walesa (poljski disident, sindikalist in kasneje predsednik države, op. a.) pravi sindikalist, ne pa naši, ki so nas zalagali z jabolki in peljali na kakšen sindikalni izlet. Zaradi tega sem noč preživel v priporu. Še danes mislim, da moramo delavca spodobno plačati. Za to pa so odgovorni tudi državni regulatorji, da stvari zakonsko uredijo. Pri tem me ne zanima, ali je vlada desna ali leva. Tudi človeka ne sodim po politični pripadnosti, temveč po vrednotah, za katere se zavzema.«

Odmeven je bil vaš spor z Janezom Janšo, zaradi česar ste izstopili iz SDS. Vam je to koristilo ali škodilo?

»Oboje. Treba je vedeti, da sem bil strankarski prvoborec in SDS pomagal oblikovati. Janša je v stranko vstopil šele leta 1992 na kongresu v Mariboru. Moj izstop je bilo dokaj korajžno dejanje, ki sem ga takrat kar nekaj časa tudi boleče občutil, saj sem bil podvržen številnim pritiskom tedanjega članstva SDS. Kljub temu sem še danes prepričan, da je bila to prava odločitev. Kljub izstopu sem ostal enakega prepričanja v skupne vrednote za dobro občanov in vseh prebivalcev Slovenije, za katere si še vedno prizadevam.«

Janša se je aprila udeležil pogovornega večera stranke v Cerkljah. Sta se takrat srečala?

»Po 18 letih sva znova sedla za skupno mizo. Povabil sem ga na našo Domačijo Vodnik. Pogovarjala sva se o političnem prostoru v Sloveniji in se v marsičem strinjala. Ocenila sva, da človek z leti dozori in da je čas, da se politični prostor pri nas stabilizira ter da prenehamo gojiti sovraštvo med ljudmi.«

Kako ocenjujete delo poslanca v času svojih mandatov in delo parlamenta danes?

»Takrat sem mislil, da smo bili slabi poslanci, a če pogledam danes, smo bili odlični. Poznali smo teren in znali stopiti skupaj ne glede na strankarsko pripadnost. Marsikaj smo uspeli spraviti v proračun. Še danes hranim amandmaje, ki sem jih kot poslanec vložil, in mislim, da sta tako Gorenjska kot Cerklje na ta račun mnogo pridobila. Z ministri si se takrat pogovarjal na hodnikih, danes čakaš na sestanek dva meseca. Uradna državna politika je postala nedostopna za župane. Zanjo smo tretjerazredniki, v parlamentu pa se poslanci ukvarjajo sami s seboj ter tekmujejo v tem, kdo bo boljši v retoriki.

Časi se spreminjajo. Tudi sam sem v zadnjem mandatu od opozicije v občinskem svetu doživljal blokade in obstrukcije, kar me žalosti, saj sem dokazal, da sem lahko konstruktiven in znam prisluhniti njihovim zahtevam. Potrebujemo opozicijo, a naj bo konstruktivna in sodeluje pri obravnavi gradiv, ki pridejo na sejo, ne pa da jih blokira. Če bi tako ravnali v prejšnjih sklicih občinskih svetov, Cerklje danes ne bi bile med najrazvitejšimi občinami v Sloveniji.«

Nezdružljivost županske in poslanske funkcije se vam torej zdi slaba odločitev?

»Za državo je takšna odločitev gotovo slaba. Župani poslanci smo v zakonodajo namreč prinašali življenje, saj smo bili vsakodnevno med ljudmi, poznali smo težave vasi, mest in občin.«

Včasih v javnosti zakroži tudi predlog, da bi omejili trajanje županskih mandatov. Vi se boste novembra potegovali že za svojega sedmega. Kako gledate na takšne predloge?

»Občinam bi to povzročilo precej škode. V Cerkljah smo se v času mojega županovanja po razvitosti iz 136. mesta zavihteli med prvih pet. Pa poglejte nekatere občine, ki so bile nekdaj v vrhu, pa so do danes zamenjale tri ali štiri župane. So nekje v sredini. Zakaj? Ker jim manjka kontinuitete. Birokracija je vedno zahtevnejša, postopki so dolgotrajni. V štirih letih težko veliko narediš. Zato v nekaterih evropskih državah mandati v manjših občinah trajajo tudi pet ali šest let. Veste, da se ukvarjam s tekmovalnimi konji, s kasači. Mi pravimo, da konja, ki zmaguje, ne menjaš. In to drži.«

Začetki županovanja pa so bili najbrž težki?

»Takrat smo orali ledino, saj je bilo treba na noge postaviti občinsko upravo in zagotoviti prostore za njeno delovanje. Spomnim se, da sem imel prvo pisarno doma v dnevni sobi, nato smo najeli prostore v kmetijski zadrugi, zatem pa smo se selili na Barletovo 23, leta 2004 pa končno v svoje sedanje prostore občinske stavbe. Občinska uprava se je začela oblikovati tako, da sem imel najprej tajnico le dvakrat na teden, nato so se redno zaposlile prve tri uradnice – Majda Stare, Dragica Jerič in Andreja Jerala. Prvi dve sta že upokojeni, Andreja pa je še članica občinske uprave, ki danes šteje 12 zaposlenih.«

Zakaj menite, da ste v Cerkljah na županskem mestu ostali 24 let?

»Izpolnjeval sem obljube in ljudi nisem zavajal. Mislim, da je to eden od glavnih razlogov, da sem dobil vsak mandat. Ljudje na lokalnem nivoju ocenjujejo tvoje delo in razvoj, ne zanima jih, kateri politični opciji pripadaš.«

Kaj štejete za svoj največji uspeh in neuspeh v času županovanja?

»Med uspehi so gotovo veliki infrastrukturni projekti. Zgradili smo kanalizacijsko in vodovodno omrežje, asfaltirali ogromno število kilometrov cest, zgradili športno dvorano, Kulturni hram Ignacija Borštnika, gasilski dom, dom starostnikov Taber, zbirni center, vrtec, rekonstruirali Petrovčevo domačijo, v celoti obnovili šolo in še bi lahko naštevali. Manj uspešno pa smo si prizadevali za izgradnjo poslovnega, upravnega in trgovskega centra na mestu, kjer je kmetijska zadruga, a glede na to, kako je ta danes urejena, mislim, da vendarle ne moti središča Cerkelj, čeprav bi morda spadala bolj na obrobje.«

Med neuspehe ne štejete neuspelega poskusa nakupa RTC Krvavec?

»Če nas država takrat ne bi ovirala, bi bile stvari danes drugačne in bi razvoj Krvavca gradili na avstrijskem in švicarskem modelu. A žal posluha države ni bilo.«

Česa se boste lotili, če boste znova zmagali na volitvah?

»Izpeljali bomo projekte, ki so v teku, predvsem pa bo poudarek na večji ekološki ozaveščenosti, predvsem zaščiti vodnih virov. Pri tem mislim zlasti na izgradnjo kanalizacijskega sistema na področju Krvavca, za kar si prizadevamo že dlje časa. Gradili bomo zdravstveni dom, skupaj s še štirimi občinami se obeta gradnja novega krvavškega vodovoda. Dela in projektov vsekakor ne bo zmanjkalo, poseben poudarek pa bo na razvoju podjetništva in turizma.«