Brezmejna Slovenija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. oktober 2018 / 16:25

»Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi je bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo. Velik del zamejskih rojakov s svojim bitjem in delovanjem ohranja trdnost te skorje. Čeprav so mnogi na pogled krhki, že upognjeni od let, nekateri tudi razočarani, večinoma še vztrajajo, žilavo, nepodkupljivo. Srečeval sem jih povsod, kamor me je v zadnjih letih pripeljalo iskanje varuhov snovnega in duhovnega izročila, nad katerim bdijo, ne da bi to od njih kdo zahteval. Tudi sami skoraj brez izjeme ne pričakujejo plačila, hvaležni so že za pozornost in priznanje. Večinoma tudi izžarevajo več volje in optimizma, kot ga je čutiti pri tistih, ki jim ničesar zares ne manjka in se niso primorani iz dneva v dan boriti za pravico do rabe podedovanega jezika in starih šeg. Da so, kar so – ne da bi, ker je morda bolj udobno in donosno, sprejeli vse tisto, čemur so stoletja kljubovali njihovi predniki. Mož in žena tega kova je največ med pripadniki slovenskih manjšin, onkraj zdajšnjih, po burnih pretresih zadnjega poldrugega stoletja začrtanih meja. Vedno manj jih je, a si tisti, ki še vztrajajo, zaslužijo toliko več občudovanja in spoštovanja. Ker so bili vseskozi na robu, med mlinskimi kamni interesov drugih, je bila narodna zavest med njimi izražena prej in močneje kot v središču. Prvi vseslovenski tabor s programom Zedinjene Slovenije, ki ga je zapisal Korošec Matija Majar Ziljski, je bil v Ljutomeru na Štajerskem, prva čitalnica je začela delovati v Trstu, prva založba pa v Celovcu, ko je na Kranjskem še prevladovala previdnost. Brez teh predstraž bi bilo vse drugače.« (Str. 9)

Publicist, prevajalec in urednik Iztok Ilich (1947) je po rodu Mariborčan in mogoče že zato bolj dovzeten tudi za skorjo, in ne le za sredico, osredotočeno v Ljubljani. Na začetku te knjige je zemljevid, ki nazorno kaže, da je večina krajev, ljudi in njihovih izročil, ki jih opisuje, na slovenskem zahodu in severovzhodu, le eno je v Ljubljani. To je zbirka Studia Slovenica, ki jo je po osamosvojitvi iz ZDA pripeljal Janez Arnež in zdaj domuje v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. In priča, da je slovenstvo tudi onkraj skorje. Slovenija je res brezmejna …