Čarobni svet buč

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Nasveti / / 11:21

»Jesensko-zimske buče se odlično skladiščijo in jih ni treba skrivati. Postavimo jih po okenskih policah ali hodnikih za okras v turobnih dneh. Dobro se skladiščijo tudi na sobni temperaturi. Vlaga v skladišču jim ne godi, nimajo pa nič proti, če so v skladišču s krompirjem. Na hladnem pa moramo skladiščiti bučo čajoto, ki sicer prehitro požene poganjek za novo rast,« svetuje Mateja Reš, promotorka pridelave in uživanja domače hrane.

Kuhajmo z Matejo Reš je bila delavnica v Medgeneracijskem centru Kranj, tokrat na temo Čarobni svet buč. »Izmed-jesensko zimskih buč vsako let vzgojim manj buč, kot bi jih želela, a tiste glavne vzgojim, nekaj pa jih dobim od staršev in prijateljev. Vsako leto jih nekaj tudi kupim, saj si ne morem kaj, da ne bi doma krasila s tako mojstrovino narave,« je povedala Reševa in nadaljevala: »Buče sorte hokaido so predstavnice buč velikank. Odlikuje jih čvrsto meso škrobne konsistence. Jedi odlično zgosti, uporabljamo ga tudi namesto krompirja. Odlične so za juho, bolj ali manj debelo narezane ter spečene v pečici. Izredno uporabne so namesto moke za zgostitev juh in omak. Obožujem tudi sorto delica ali njej podobno sweet mama, med katerima skoraj ni razlike. Odlikuje ju izredno čvrsto sladko meso temno oranžne barve, ki izrazito spominja na kostanj. Če nimam dobrega noža, se teh buč lotim kar tako, da jih kot žogo vržem ob tla.«

Izmed muškatnih buč Reševa goji sorto early butternut, zanjo se je v Sloveniji prijelo ime maslenka. »Izredno zanimive oblike je tudi njej zelo podobna, a vitkejša in z zavitim vratom sorta trombolino. Ti dve buči imata peščišče le v spodnjem delu in sta zato nadvse praktični za uporabo. Imata čvrsto meso in sta fine, maslene teksture z majhnimi vlakni. Primerni sta tako za kuho kot za peko. Njuna sestra je velika rebrasta buča z imenom muscade de Provence, ki ima kot pomaranča rumeno meso, izrazito sadno aromo in velika vlakna. Enake teksture, a podolgovate oblike je sorta lunga di Napoli, njena manjša različica pa lunga di Nica. Vse muškatne buče imajo tanko lupino, ki jo zlahka olupimo z nožem za zelenjavo na poteg. Te buče so uporabne le za sladke jedi in se ob kuhanju ne zgostijo. Izredno so uporabne za pripravo sokov ali marmelad in krem za peciva,« je navedla Mateja Reš.

Tretja skupina so vrtne buče, katerih uporabna jesensko-zimska predstavnica je buča z imenom sladki cmok oziroma sweet dumpling z okusom po kostanjih oziroma lešnikih. Podobne tej so želodaste buče. Zaradi rebraste strukture je najbolje, da jih spečemo v pečici. »Še kar nekaj sort buč najdemo na tržišču. Sama posegam po ekoloških semenih in imam dobre izkušnje. Pridelava semen se sicer zdi preprosta, saj imajo buče ogromno semen, ki jih mimogrede lahko pojemo surove ali jih spečemo na ponvi ali v pečici, toliko, da začnejo pokati. Žal pa se buče rade skrižajo in je malo verjetno, da nam uspe vzgojiti bučo, ki jo pričakujemo. Za semenjenje moramo posaditi bučo na samo – in še to le eno sorto. Seme buč je kaljivo vsaj pet let, zato lahko vsako leto vzgajamo novo sorto in jih imamo dovolj, da jih tudi podarjamo ljubiteljem buč,« je dejala Reševa in še svetovala: »Če ne porabimo cele buče, je najbolj praktično, da jo skuhamo na pari, pretlačimo in shranimo v zamrzovalnik. Bučni pire je lahko osnova številnih jedi. Seveda lahko zamrznemo tudi koščke buč.«

Sladoled z bučo in cimetom

0,25 l nestepene sladke smetane
1–2 veliki žlici medu
0,5 žličke cimeta (lahko tudi manj)
0,5 l zamrznjenega pireja buče maslenke (ali kake druge, tudi hokaido)
1 zmrznjena zelo zrela banana (ali kaki ali asimina), olupljena, narezana na kose

Smetano, med in cimet v sekljalniku zmešamo, da se med raztopi. Prelijemo v vrč. Pire narežemo na kose. V sekljalniku zdrobimo bučo in banano, nato pa dodamo cimet in smetanovo mešanico.