Slovenska duša na dvorišču

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 5. september 2018 / 10:30

V teh dneh v avtentičnem okolju župnijskega posestva v Predosljah ponovno uprizarjajo izvirno ljudsko igro na prostem Deseti brat Josipa Jurčiča v režiji Iztoka Jožeta Basaja. Predstava je šolski učbenik v spoznavanju človeških značajev, v igri pa lahko prepoznamo tudi, kakšna je pristna slovenska duša. Taki smo. Zato ogled igre v odlični izvedbi igralske skupine KUD Predoslje še kako priporočamo.

Predoslje – Jurčičevega Desetega brata so člani KUD Predoslje premierno uprizorili v juniju in že takrat nanizali sedem ponovitev. Pretekli konec tedna so dodali še dve, tretjo pa jim je v soboto odneslo slabo vreme. Igra se namreč odvija na prostem, sicer pod veliko platneno streho, a zvoki neurja vendarle preglasijo sicer dobro ozvočene igralce.

Zgodbo Desetega brata, ki jo je v prvi slovenski roman zapisal Josip Jurčič, poznamo. Mladi učitelj Lovro Kvas pride na podeželski grad Slemenice poučevat tamkajšnjega pobalina in se seveda zbliža z njegovo starejšo sestro Manico, okrog katere se sicer trudi Marijan, sin graščaka z gradu Podlesek. Z graščakom, ta je Piškav po imenu, je skrivnostno povezan Martinek Spak, deseti brat, ki med ljudmi velja za priljubljenega, a precej skrivnostnega moža. Ob vsem tem v pripovedi za ljudski glas poskrbi gostilna pri Obrščaku, kjer se običajni ljudje pogovarjajo o tem in onem. Ob vinu seveda, ki še posebej dobro teče, kadar jih s svojimi zgodbami kratkočasi vaški posebnež Krjavelj.

V Desetem bratu se prepletajo različne človeške usode, ki pišejo zgodbe, tako tiste, vse do konca igre skrivnostne, povezane s preteklostjo, kot mlade ljubezni in utrinki iz življenja na vasi, ki se dogajajo v aktualnem času. Dvoplastnost zgodbe poudarjata tudi življenje na gradu na eni in na vasi na drugi strani. Oboji razmišljajo o denarju, le da prvi, kako ga obdržati v družini, drugi pa, kako ga pridobiti, da bi bolje živeli. Na eni strani je ljubezen, na drugi skorajda kriminalna zgodba, včasih zmaga učena govorica, spet drugič nam je bližja zdrava kmečka pamet. Konec zgodbe poznate, a vam živahno dogajanje na 'odru' razplet zgodbe prinese skorajda nenadno. Ne, niti trenutek nam gledalcem ni dolgčas.

Še Jurčič bi se zadovoljno muzal

Izkušeni režiser Iztok Jože Basaj je za osnovo svoje priredbe za igro na prostem vzel zadnjo dramatizacijo Andreja Inkreta iz leta 1995. Govorica naj bi bila sicer nekoliko arhaično knjižna, a jo je igralski ansambel tokrat prevedel v gorenjsko narečje, kar je vsekakor prednost, tako za igralce kot publiko, ki tako dobi bolj domač občutek. Taka je tudi scena. Kot da bi bili zares tam nekje na starem slovenskem podeželju. Domiselno postavitev gostilne na eni in gradu na drugi strani sredi dvorišča zaznamujeta razpelo na cestnem razpotju in klopca. Tam se pravzaprav zgodijo ključne stvari v predstavi. Zanimiv kontrast je velik video ekran v ozadju, ki nam da kuliso gozda, notranjosti gradu, neurja ...

Igro na domiseln način dopolnjujejo številne slovenske ljudske ter umetne pesmi, ki jih igralci zapojejo v živo ob spremljavi harmonike v ozadju. Visok pevski potencial, ki v predstavi prerašča v kvalitetno izvedbo, v igralskem ansamblu to vsekakor omogoča. Igra vseskozi lepo teče, akterji skorajda neopazno – kadar to vloga zahteva, pa ravno obratno – prihajajo in odhajajo s prizorišča, igralci nas vseskozi držijo v napetosti, kaj se bo zgodilo, uspešno pa nas tudi sproščajo s humornimi domislicami in dovtipi.

Pri izboru igralcev je imel režiser srečno roko. Jurčič v svojem romanu poudarja človeške značaje in prav to je tudi ena izmed odličnosti predoseljske predstave. Tako rekoč vsak igralec je zelo doživeto ponotranjil značaj lika, ki ga igra. Milan Bajželj je tako izvrsten Martinek Spak, deseti brat, skrivnosten, a hkrati dober in deluje, kot da ima vseskozi vse pod kontrolo. Težko bi našli boljšega Krjavlja, kot je tokrat Franci Kozelj – artikuliran, duhovit, iskreno humoren, res pravi posebnež. Svoji vlogi gosposke hčere Manice in učenega mladeniča Lovra v ljubezenskem zanosu v najlepši maniri predstavita Petra Žibert in Matej Logar. V svojem nemočnem besu je enkraten Damjan Dolžan kot Marijan. V močnejših vlogah navdušita še Marko Kavčič kot kmet Matevžek in Frenk Kranjec kot graščakov brat Dolfe, prvi kleni kmet zdrave kmečke pameti, drugi iskreni ljubitelj dobre kapljice. Kar sedemnajstčlanski ansambel v ostalih vlogah dopolnjujejo še Damjan Avguštin, Jana Ovsenik, Miro Zelnik, Andrej Kerč, Milan Perne, Slavica K. Kljajić, Joža Zelnik, Luka Zabret, Manca Šavs, pa tudi harmonikar Rok Perhavc. Ekipa je homogena, kar je v tako velikem ansamblu vselej prednost. Razveseljuje dejstvo, da v igri nastopijo tri generacije, od starejših, ki s seboj nosijo šesti, sedmi ali osmi križ, nekateri izmed njih so Desetega brata v Predosljah igrali že pred tridesetimi leti, do mlade generacije, ki bodo gledališki oder v Predosljah nosili v prihodnosti.

Še nekaj je. V igri, ki jo bodo še prihodnja dva konca tedna igrali v Predosljah, se naužijemo lepot našega slovenskega jezika. V Desetem bratu smo pravzaprav Slovenci doma.