Polnoletni in tudi samostojni

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 3. september 2018 / 14:53

V zvezi z novimi šolskimi predpisi, na podlagi katerih bodo morali starši polnoletnih dijakov dobiti njihovo pisno soglasje, če bodo želeli, da jih šola obvešča o dijakovem šolskem delu, smo se pogovarjali z Nino Ano Jäger, vodilno strokovnjakinjo na področju šolskega prava in mediatorko.

Tako med zaposlenimi v šolah kot med starši so omenjene spremembe šolskih predpisov povzročile precej razburjenja. Kakšno je vaše stališče do teh sprememb?

»Zame to niso spremembe, ker zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, torej še veljavni družinski zakonik, to pozna že dolga leta. Namreč, z 18 leti človek postane odrasel, to pomeni, da postane polno poslovno sposoben, samostojen subjekt v pravnem prometu, in ko dopolni 18 let, roditeljska pravica ugasne. Staršem ostane dolžnost preživljanja, ob predpostavki, da se otrok redno šola. Je pa res, da v šolskem prostoru tega niso bili navajeni in se vsi sprašujejo, zakaj je tako. V ozadju je uredba Evropske unije o varstvu podatkov, ki zelo rigorozno ureja to področje. Osemnajstletnik sam odloča, komu bo dovolil upravljati svoje podatke. Sama zavzemam stališče, da so ljudje pri 18 letih samostojni, problem pa je, da koncept slovenske družine ni naravnan tako, da bi bili mladi pri teh letih samostojni v vseh pogledih.«

So današnji mladi torej sploh pripravljeni nase prevzeti to odgovornost ali bi mogoče tudi sami raje videli, da zanje poskrbijo starši?

»V povprečni slovenski družini imajo mladi pri 18 letih doma še vso ''hotelsko'' oskrbo, starši jim urejajo tudi nekatere administrativne zadeve. Sama sem leta živela v Nemčiji in tega ne moremo primerjati z nemškim konceptom vzgoje, kjer se večina že pri 15 letih odpravi na šolanje v drug kraj, pri nas pa na kaj takega nihče ni pripravljen.«

Je zato prišlo v javnosti do tako burnih reakcij na te spremembe šolskih predpisov?

»Seveda, ker jih razumejo kot poseg v družino, čeprav v resnici ni. Zakonodaja je pri tem jasna, vendar tega na področju šolstva nismo bili vajeni. Po novem bodo starši morali dejansko dobiti soglasje polnoletnih otrok, da bodo lahko šli na govorilne ure v njegovo šolo.«

Nekateri imajo zato pomisleke, da se bodo v trikotniku dijaki – starši – šola starši izgubili?

»V resnici ne pričakujem, da bo prišlo do tega, v povprečni družini soglasje polnoletnega dijaka ne bo problem. Večje težave pa bodo najbrž v socialno šibkejših družinah, kjer starši že zdaj niso imeli velike vzgojne moči. Pri takih pa lahko pride do hudih posledic, ker starši ne bodo imeli več nadzora nad ocenami in vzgojnim delovanjem. In lahko se zgodi, da prav zaradi tega, ker bodo prikrajšani za domačo ''leskovo palico'', če se izrazim metaforično, oziroma ne bodo imeli nekoga, ki bi bdel nad njimi, ti mladi ne bodo končali šolanja. To pa je problem in to me skrbi, taki se potem znajdejo na ulici in to je pot v kriminal.«

Torej tudi v primeru dijakov s slabimi ocenami ne bodo mogoče nikakršne izjeme?

»Ne, uredba Evropske unije ima neposreden učinek. Lahko bi sicer naredili zakonsko izjemo, da bi recimo roditeljsko pravico podaljšali za čas srednješolskega izobraževanja. Ampak tega ni mogoče pričakovati v kratkem. Bi se pa strinjala, da je starš, ki ima preživninsko dolžnost, še kako upravičen, da izve vsaj, ali se njegov otrok še šola ali ne. Praksa bo v prihodnje pokazala, kako bo to delovalo.«

Ampak kljub temu – bi to mogoče vseeno lahko prispevalo k večji samostojnosti današnjih mladih?

»Menim, da je to treba zastaviti drugače, in sicer že v osnovnih šolah. Vsi zdaj delajo ''famo'' s temi 18 leti, a primarna odgovornost nastopi že s 14 leti, ko mladoletnik postane polno kazensko odgovoren. Zato je treba že v osnovni šoli začeti s pripravo na odgovornost pri 14 letih, in sicer tako pri starših in otrocih kot učiteljih. Treba je spremeniti koncept vzgoje v šoli in družini, da bodo mladi pri 18 letih samostojni, kar sama zelo podpiram.«

Kaj je vaš največji očitek pristojnim pri pripravi teh sprememb?

»Da so premalo vključili predstavnike srednjih šol; bolj bi morali prisluhniti ljudem iz prakse; pa tudi staršem, ne da se take odločitve sprejemajo iz pisarn. Skrbi me tudi strog pravni formalizem, s katerim se bodo morali po novem spopasti učitelji pri izrekanju vzgojnih ukrepov, zato sem jim pripravila vzorce za posamezne sklepe, ki jih bodo morali izdati za vsak izrečeni opomin in ukor. Vzgojni ukrep izključitve in pogojne izključitve pa je izključno v pristojnosti ravnatelja, za kar bodo morali izdati odločbo, drug je tudi pritožbeni organ za to odločbo, in sicer bo o tem po novem odločal svet šole. Polno je pravnih zank, nekatere šole pa še ''spijo''.«

Tako predstavniki šol kot starši se v zadnjem času verjetno pogosto obračajo na vas prav v zvezi z vsemi temi vprašanji. Kaj jih najbolj skrbi?

»Poleg vsega, o čemer sem že govorila, tudi to, kako naj sestavijo pravila šolskega reda, upoštevaje vse te spremembe, in pa vdor formalizma v šolsko delo, saj se morajo šolniki vse več ukvarjati z birokracijo in pravom. Skrbi jih, da ob tem ne bodo mogli več opravljati svojega poslanstva.«

Kaj torej svetujete tistim, ki še niso zagrizli v vse te spremembe?

»Konec je zimskega spanja, saj imajo do 1. decembra čas, da posodobijo oziroma modificirajo obstoječe interne pravilnike in jih uskladijo z zakonodajo. Čakati na to, da bo prišlo do odložitve oziroma kakršnekoli spremembe, je naivno, saj se to zagotovo ne bo zgodilo letos, če sploh kdaj. Zato je treba čim prej zavihati rokave. V šolah, v katerih so se tega že lotili, so v veliki prednosti.«