Neustrezni konservatorsko-restavratorski posegi na keramiki

Besedilo: Anamarija Dimovska
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. september 2018 / 09:29

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (31)

Pri delu z muzejskimi predmeti se velikokrat srečamo s starimi popravili in neustreznimi restavratorskimi posegi iz preteklosti.

V nasprotju s kovino in lesom, kjer je bil dodan material enak originalnemu, je bilo za restavriranje keramike treba najti ustreznejše načine dopolnjevanja ali spajanja obstoječih fragmentov, ki ne bi vključevali ponovnega procesa žganja. Glavna razloga za to sta predvsem spremembe, ki se med tem dogajajo, ter težave s kompatibilnostjo. Dodani materiali so se razlikovali glede na restavriranje uporabnih predmetov in predmetov s posebno estetsko vrednostjo. Njihov nabor je bil zelo širok. Za lepljenje posameznih fragmentov med seboj so uporabljali škrobne paste, naravne gume in smole, proteinska lepila, čebelji vosek in razne maščobe. Alternativni pristop lepilom je predstavljalo mehansko spajanje, kot so kovičenje s kovinskimi zakovicami, povezovanje z vrvjo in žico, uporaba moznikov ter spajanje s staljeno kovino. Med drugim so za dopolnjevanje uporabljali tudi blato, glino, mavec, cement, kamen, les, kovino, papir, žgano glino in druge materiale. V dvajsetem stoletju so se na tržišču pojavili sintetični materiali, ki so nadomestili nekatere tradicionalne materiale. Njihove lastnosti  so bile v veliki meri še neraziskane, kar je povzročalo težave pri kasnejšem odstranjevanju.

Po natančnem pregledu predmeta in dokumentaciji je ena izmed prvih nalog konservatorja-restavratorja odstranjevanje neustreznih predhodnih restavratorskih posegov. Za ta postopek se odločamo iz več razlogov, npr. zaradi estetskega videza predmeta, pomanjkanja spretnosti restavratorja, ki se odraža v nenatančnem nanosu materialov in nepravilnem izboru barvnih tonov, v namernem spreminjanju videza predmeta ter neprimernih dopolnitvah in preslikavah, ki segajo čez original. Neustrezni materiali lahko spreminjajo barvo, temnijo in propadejo celo do takšne mere, da ne opravljajo več svoje funkcije. V najslabšem primeru lahko krčenje dodanega materiala povzroči poškodbe originala.

Preden se odločimo za odstranjevanje starih restavratorskih posegov, moramo dobro premisliti in pretehtati vse možne poškodbe in stres, ki ga bomo povzročili  predmetu, predvsem v primerih, ko predhodni posegi ne ustrezajo restavratorski etiki o uporabi reverzibilnih materialov in minimalnih posegov v predmet. Kljub temu pa ima lahko star poseg kot dokument časa svojo zgodovinsko vrednost.