Vrhunec nemške književnosti

»Vsak sliši samo tisto, kar razume,« je dejal nemški pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in teoretik Johann Wolfgang Goethe, s katerim je dosegla nemška književnost svoj vrhunec. Rodil se je 28. avgusta leta 1749 v trdni meščanski družini v Frankfurtu. Študiral je pravo in se leta 1775 na povabilo vojvode Karla Avgusta preselil v Weimar, kjer je živel do smrti. Spada med redke umetnike, ki so že za časa življenja postali legende in katerih slava še danes ni zasenčena.

Njegovo književno delo obsega skoraj vse zvrsti: poleg znanstveno-naravoslovnih spisov (Nauk o barvah), predvsem lirsko in pripovedno pesništvo (Leipziške pesmi, Rimske elegije, Zahodnoindijski divan), drame (Ifigenija na Tavridi, Torquato Tasso) in romane (Trpljenje mladega Wertherja, Učna leta Wilhelma Meistra, Izbirne sorodnosti).

Njegova največja mojstrovina, sad in krona vsega njegovega življenjskega ustvarjanja, pa je dramska pesnitev v dveh delih Faust. Gre za dramo o boju med dobrim in zlom. Nastajala je šestdeset let in je močno vplivala na razvoj romantičnih pesnitev v tej obliki bralne drame.

Prvi del drame je nastal leta 1808, drugi pa leta 1832. Prvi del je tragična zgodba o zapeljanem dekletu, drugi pa govori o spoznanju glavnega junaka, da je lahko sam srečen le, če izboljša svet, v katerem živi. Mitu o Faustu je z zgodbama dal človeške razsežnosti, ki nas navdihujejo še danes. Faustovo iskanje smisla življenja, Marjetičina bol in Mefistova prekanjena zloba so navdihovali mnoge slikarje, glasbenike in pisatelje. Beethoven je nameraval napisati skladbo na to temo, Franz Schubert je zložil čudovit samospev, Franz Liszt je napisal Faustovo simfonijo ter štiri Mefistove valčke, Hector Berlioz je napisal simfonijo Faustovo pogubljenje, Charles Gounod je zložil opero Faust, Arrigo Boito pa opero Mefistofeles …

Resnični doktor Johann Georg Faust je živel v začetku 16. stoletja in je bil predavatelj na Univerzi v Heidelbergu. Ukvarjal se je z medicino in je dosegal nenavadne ozdravitve pri svojih pacientih, zato so ga kolegi osumili, da je v gozdu Speser leta 1515 prodal svojo dušo hudiču, za nagrado pa je dobil dve leti mladosti, nekaj splošnih znanj in sposobnost napovedovanja prihodnosti. Luter ga je anatemiziral in poslal v zapor.

Nekoč je Goethe sedel v gostilni in pil vino z vodo. Pri sosednji mizi so sedeli mladci, ki so pili samo vino. Vprašali so pesnika, zakaj kvari vino z vodo, Goethe jim je odgovoril: »Sama voda napravi živa bitja nema. To dokazujejo ribe. Samo vino pelje v neumnost. To dokazujete vi, mladi gospodje. Ker ne želim zapasti ne v eno ne v drugo, mešan vino z vodo.«

Pregovori in reki

Nemški pregovor: Cerkev blagoslavlja samo tiste, ki njo blagoslavljajo.

Nemški pregovor: V cerkvi in krčmi so vsi ljudje enaki.

Nemški pregovor: Na krotkega osla vsi natovarjajo.

Smeh ni greh

Po hudem sporu z možem je Ivanka odšla k vedeževalki, da bi izvedela, kako bo naprej. Vedeževalka se je zatopila v karte in zgrožena vzkliknila: »Nekaj groznega se bo v kratkem pri vas zgodilo. Vaš mož bo umrl nasilne smrti!«

»To že vem. Zanima me, ali bom obsojena,« je odgovorila še vedno močno razburjena Ivanka.

Hčerka: »Očka, kakšna je razlika med varčnim in skopušnim človekom?«

Očka: »Če kupim sebi najcenejšo obleko, sem varčen, če jo mamici, sem pa skopušen.«