S kolesom na Kolpo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 8. avgust 2018 / 09:38

Kdaj ste zadnjič naredili kakšno nenavadno, morda nepredvidljivo stvar?

Moj zadnji veliki podvig je bilo kolesarjenje na Kolpo, v enem dnevu seveda. Predlagajo mi več variant in nikakor ne morejo sprejeti, da imam jaz že zamišljeno svojo pot, ki zagotovo ni običajna niti najkrajša. Ponudijo celo spanje v hostlu v Dolenjskih Toplicah, vendar moja pot ne bo šla mimo Novega mesta ali Žužemberka. Jaz sem kolesar popotnik, težko bi rekla športnik, niti najmanj dirkač. Moja motivacija je volja in pot, ki gre čim bolj za krajem, po stranskih in neprometnih poteh. Moj podvig se je začel ob dveh zjutraj, ko sem začela kolesariti proti Pirničam v Ljubljano. Iz Ljubljane po Ižanski cesti do Iga. Tam je bil eden najlepših delov poti. To je bilo ravno v času luninega mrka. Proti jutru se je luna spuščala za obronki Krima, na drugi strani so se nad travniki in med drevesi dvigovale jutranje meglice in nastajalo je jutro. Ljudje so šli na delavski avtobus, jaz pa proti Želimljam. Pravzaprav sem tam zašla, nameravala sem proti Škriljam in Golemu pod Kureščkom, pa sem se znašla v vasi Kremenica. Ko tako zaideš z načrtovane poti, je pravzaprav še najlepše, saj se običajno znajdeš na še boljši trasi. Po dolini Želimeljščice sem se povzpela do Turjaka od tam pa do Rašice. Prečkam glavno prometnico in se podam po dolini Dobre polje. Po vsej dolini je označena kolesarska pot. Na koncu je naselje Pri Cerkvi Struge, kjer na klopci prvič počijem. Kar malo sem se ulegla. Sledi 18 kilometrov rahlega makadamskega vzpona proti Kočevju. Ob enajsti uri dopoldne prikolesarim v Kočevje. Boste rekli, kaj pa medvedi? Mislim, da bi se me sredi dneva in poletne vročine medved ognil. Tokrat ga ni bilo. V Kočevju si omislim kavo. Bila sem že precej utrujena in sprašujem upokojence pri sosednjem omizju, kje bi bila zanje najhitrejša pot do Vinice. Tuhtajo in premišljujejo, na Stari trg, od tam pa po novi cesti čez Sinji Vrh, tam bo najhitreje. Tudi doma sem gledala to pot. V Radencih bi se lahko spustila tik za Kolpo, pa nisem bila čisto prepričana, kje se ta pot neha (sedaj vem, da bi se v Damlju lahko priključila na začrtano pot). Bila sem že dolgo na poti in nisem želela eksperimentirati preveč. Ob dveh popoldne sem bila v Vinici. V Kočevju me je starejši gospod vprašal, ali me dol vodi kakšna ljubezen, da ima on 120 kilometrov kolesarjenja na dan več kot dovolj. Bila sem utrujena, nisem pa bila čisto preč.

Gospod na mojem cilju v Vinici me gleda in namigne Janezu, mar nisem že dovolj stara, da ne potrebujem več takšnih podvigov. Znanka, ki je od daleč spremljala to mojo pot, pravi: poznam oba njena starša, pa nihče ni tak. Le od kod se je vzela ta punca? Vsak hip bi lahko nehala, pa nisem, lahko bi poklicala kombi in bi me prišli iskat, pa me ni bilo treba. Na takih poteh se počutim svobodno, malo drzno in tedaj si mislim: nisem še dolgočasna babnica, ki ne ve, kaj bi sama s seboj.