Njena kitara igra poezijo

Pred nami je nov glasbeni album kitaristke Mateje Blaznik z naslovom Le divji mak ostane. V desetih skladbah preživimo dan z izvrstno mojstrico klasične kitare.

Radovljica – Kot cvetovi maka sredi obzorja, ki rdeče obarvajo še ne dozorela žitna polja in božajo naše poglede, tako nežno skozi telo drsi glasba, ki jo poslušam – kitara, flavta, violina, tolkala in misli … Le divji mak ostane je naslov četrtega samostojnega glasbenega albuma kitaristke Mateje Blaznik z Mišač pri Radovljici. Ta je letos pomladi dopolnil čedno zbirko dveh glasbenih albumov Uspavanka za vagabunde (2005) in Intimus (2008), zgoščenke s poezijo Ljubim tvoj medeni srh (2015), ki je podprla leto prej enako naslovljeno izdano pesniško zbirko, drugo po Matejinem pesniškem prvencu Tri stopnice višje iz leta 2004. Mateja Blaznik je sicer akademsko šolana kitaristka, ki uči v Glasbeni šoli Radovljica. Z učenci je tako vseskozi v stiku z glasbo, s kitaro. Nekakšen odmik od klasike pa ji daje skupina Tantadruj, ki je v zadnjih letih spet oživela. »V skupini smo kot nekakšna družina, ki smo jo nekoliko razširili z gostujočimi glasbeniki. In vedno znova se mi zdi, da imamo tudi po tridesetih letih še vedno kaj povedati,« pove dolgoletna članica skupine, s katero je pred dvema letoma ob tridesetletnici delovanja skupine nastopila v oddaji Izštekani na Valu 202 Jureta Longyke. »V oddaji naj bi tudi vsak od članov skupine predstavil nekaj svojega, saj smo vsi – Boštjan Soklič, Aleš Hadalin in jaz – dejavni na več področjih. Boštjan je kot goste povabil fante iz svoje skupine Jezdeci škrlatne kadulje Vida Sarka, Aleša Korena, Bojana Šena in Andreja Tomazina. Sama sem predstavila svojo poezijo, spremljal pa me je Vid s flavto in drobnimi tolkali. Ker sva se odlično ujela, sem ga povabila k svojemu novo nastajajočemu albumu,« se sestave »benda« za nov album spominja Mateja.

Doslej je že sodelovala z Vaskom Atanasovskim, Ninom Mureškičem, Blažem Grmom, Samom Kutinom, običajno pa ima, preden v ekipo poišče prave glasbenike, skladbe že do potankosti pripravljene. »Seveda se v procesu vaj pred snemanjem glasba temeljito pregnete in se pokažejo tudi kakšne nove zamisli. Vid Sark je tako poleg flavte in kljunaste flavte pri nekaterih pesmih igral tudi razna tolkala in zvočila ter predpotopni sintetizator in celo bas. V malo ekipo sva povabila še violinista Aleša Korena, ki je po stroki sicer radiolog, a se je odlično vključil v mojo glasbo,« pove Blaznikova. Vid Sark pa je po stroki sicer slikar in bo 22. avgusta razstavljal v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki.

V glasbi so slike iz življenja

Album z desetimi skladbami so lani avgusta posneli v Studu Krajnik v Škofji Loki. Mateja je skladbe seveda znala na pamet, Vid pa je sem in tja tudi improviziral. Nekaj materiala sta posnela sočasno, nekaj pa je bilo nasnemavanj, tako pri kitarskem delu, kjer je v osnovno kitarsko tkivo avtorica dodala še drugo linijo kitare, ki jo je, kot pravi, »zaslišala« v procesu snemanja. Prav tako sta h kitarski glasbi na ta način s svojimi instrumenti pristopila Vid in Aleš.

»Skladbe ustvarjam, ko imam čas, ko se umirim od siceršnjega življenjskega utripa, ko ob igranju kitare raziskujem, zaigram nekaj tonov, fraz, poiščem novo temo,« pove ustvarjalka, ki pri komponiranju vendarle ne razmišlja kot pesnica, čeprav nekatere skladbe nosijo naslove pesmi ali pa so ti vzeti iz verzov. »Seveda pa si predstavljam vzdušje, ki sem ga doživljala ob posamezni pesmi in se ta poveže z glasbo. Poezija sproža posamezne slike, barve, ki so tudi del moje glasbe. Z glasbo na neki način pripovedujem pesmi. Recimo pesem Onkraj reke ima v sliki most na Savi v Globokem, čez katerega se skoraj vsak dan vozim že pol svojega življenja.« V pesmi Jutro se odpira nov dan, Srebro in zvezde z igrivo flavto delujejo optimistično … Povezava poezije in glasbe v skladbah deluje zelo premišljeno.

Glasba na albumu je blizu tako zahtevnemu poslušalcu, ki v kompleksnih skladbah želi slišati več, kot je na drugi strani lahkotna, poslušljiva in se povsem približa našim občutjem. Naslovna pesem Le divji mak ostane je zadnja na albumu in je povsem kitarska. Mogoče je Matejina najbolj osebna. Kot pravi, je v njej zgoščeno vse njeno čutenje. »Gre za naslov pesmi iz moje prve pesniške zbirke, kjer me preveva melanholičnost, poslavljanje, misel na to, kaj bo ostalo za človeštvom.« Ne dvomim, da tudi misel na njeno ustvarjanje, ki je barvito in čudovito, a hkrati krhko kot mak.