Odlična športnica, srčna najstnica

Sedemnajstletna Iris Breganski iz Radovljice je na mladinskem evropskem prvenstvu za gluhe in naglušne atlete v Bolgariji osvojila kar tri odličja. Postala je evropska mladinska prvakinja v metu kopja in v skoku v višino in podprvakinja v suvanju krogle. A Iris ni samo odlična športnica, ki tekmuje tudi med slišečimi, temveč je tudi srčno dekle, bodoča bolničarka, ki je rada z ljudmi in jim pomaga.

V Sofiji v Bolgariji se je končalo 4. evropsko mladinsko prvenstvo za gluhe in naglušne atlete in atletinje, ki je bilo za Slovenijo zelo uspešno. Sedemnajstletna Iris Breganski iz Radovljice se je namreč domov vrnila s kar tremi odličji. Najprej je bila srebrna pri suvanju krogle, za drugo mesto je bil dovolj rezultat 10,24 metra, nato pa je postala še evropska mladinska prvakinja v metu kopja s 26,69 metra in evropska mladinska prvakinja v skoku v višino s 154 centimetri.

Iris, ki se je rodila gluha, prihaja iz športne družine. Njena mama in teta sta bili uspešni atletinji pri ljubljanskem ŽAK-u, oče je igral košarko pri ljubljanski Iliriji. Dedek je bil začetnik košarke v Medvodah, stara mama pa je bila dobra plavalka v Radovljici. Tako se je tudi Iris že zgodaj začela ukvarjati s športom. Najprej je tekla na krosih, igrala odbojko, zatem pa jo je navdušila atletika. »Pri atletiki imaš svoj rezultat, čas, centimetre. Poleg tega rada tekmujem. Mami mi je pokazala skok v višino in takoj mi je bil všeč. Rada imam tudi discipline za mnogoboj. Sedaj treniram v klubu AD Kronos pri Gregorju Japlju, pri Romani Kuhar pa treniram kopje in kroglo. Trenira invalide in je zelo dobra trenerka,« je povedala Iris, ki sliši s pomočjo polžastega vsadka. Z operacijo so ji ga vstavili, ko je imela štiri leta in takrat je, kot pravi, tudi prvič slišala in se začela učiti govoriti. »Problem ni sluh, ampak govor, izražanje. Najraje se pogovarjam z eno osebo, da gledam v obraz in sledim, kaj kdo govori. Če česa takoj ne razumem, prosim, naj mi pove z drugimi besedami. Ampak se s tem ne obremenjujem, uživam v pogovoru, rada spoznavam ljudi,« pravi Iris, ki se udeležuje tako tekmovanj za slišeče kot tekmovanj za gluhe atlete.

»Pri tekmovanju za gluhe ne smemo nositi aparata. Ko snamem aparat, ne slišim čisto nič. Isto je, če zmanjka baterij v aparatu, ponoči, ko spim, ali ko moram – zaradi vode, mokrih las in ko plavam – sneti aparat. Če me kdo pokliče, ga ne slišim. Na tekmi v Sofiji sem gledala semafor s svojo številko, kdaj sem na vrsti. Sicer pa tekmujem med slišečimi na tekmah v Sloveniji, za klub in za svojo šolo. Takrat nosim aparat, saj se z njim bolje počutim.«

In kakšni so njeni atletski cilji? »Pripravljam se na nova tekmovanja, treniram, se učim novih disciplin. Naslednje leto je člansko tekmovanje za gluhe in naglušne, čez dve leti evropsko prvenstvo U20. Za svoj klub Kronos bi rada tekmovala še v drugem delu letošnje sezone,« je povedala Iris, ki obiskuje srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani, smer bolničar negovalec, kjer je zaključila drugi letnik. Med šolskim letom biva v Ljubljani v dijaškem domu. Tako med tednom tudi trenira v Ljubljani, ob koncih tedna pa v Radovljici. Skuša opraviti vsaj pet treningov na teden.

Iris obiskuje običajno srednjo šolo. Kot priznava, je dokaj naporno, saj mora biti ves čas osredotočena, če hoče razumeti, kaj predavajo profesorji. Tako je včasih zelo utrujena. Zelo rada pa ima prakso; letos je dva meseca delala v domu starostnikov v Radovljici, kjer ji je bilo zelo všeč. »Rada sem z ljudmi in jim pomagam,« pravi. Naslednje leto jo čaka zaključni izpit v šoli, a si želi nadaljevati šolanje; veseli jo vse, kar je povezano s športom, denimo masaža, tudi trenerstvo.

Na Iris so ponosni tudi v Radovljici. Po vrnitvi iz Sofije jo je sprejel radovljiški župan Ciril Globočnik. »Ker sem po duši športnik, vem, kako je treba garati za tako vrhunske rezultate. Ponosen sem, da si naša občanka, in prepričan sem, da boš še izboljševala rezultate. Postavljaj si visoke cilje,« ji je položil na srce. Sprejema so se udeležili tudi predstavniki Zveze gluhih in naglušnih Slovenije in Zveze za šport invalidov Slovenije, ki so vsi ponosni na mlado atletinjo. Kot so poudarili, je prav šport pomemben dejavnik socializacije gluhih oziroma invalidov nasploh. Irisine medalje pa so velika spodbuda tudi drugim mladim gluhim in naglušnim športnikom.