Dopust

Sedaj imajo vsi šolniki že dopust in na dopustu smo tudi mi.

Velika družina živi drugače in tudi dopustuje drugače. Velika družina je bila najina želja, kot je bila moja želja tudi, da bi otrokom lahko pokazala vsaj pol sveta, če že ne celega. Pa se je vse skupaj zasukalo malo drugače. Ostali smo pri potepanjih in kolesarjenjih, dosegljivih z avtom, z letalom pač ne. Težko sem se odpovedala tej moji želji, krivila sem Janeza, zakaj si je omislil menjati poklic in stopiti ponovno v študentska leta. Za študenta pa se ve, kakšno ima življenje in kako je z denarjem … Pa vendar življenje teče svojo pot in zgodi se marsikaj, česar pač ne bi predvidel. Najstarejši so že skoraj odrasli in potujejo sami. Privoščim in dopovedujem jim, naj pač vzamejo življenje in počitnice v svoje roke. Tako dopustujemo in potujemo praktično le še z dvema. Sedaj občutim, kako enostavno je imeti dva otroka. Kako preprosto je biti povprečen. Tudi starši z dvema otrokoma so utrujeni in izčrpani od starševstva in celo njim zmanjkuje denarja. V trgovini zapraviš pol manj, potrebuješ manjše stanovanje, manjši avto, vse je ceneje. Vendar se pri manjših številkah želje povečajo, posegajo po znamkah, udobju, razkošju, restavracijah, eksotičnih potovanjih in tako človek ravna s svojim premoženjem, kakor mu dopušča »štrena, špaga ali odeja« … Prijatelji imajo vikend na Tenerifih in tako so nam ponudili bivanje v njihovem stanovanju. Z nama sta šla le Rok in Eva. Prvič sta se peljala z letalom.

Spominjam se svojega prvega leta z letalom. Bila sem v osmem razredu osnovne šole, ko smo dobili nagrado časopisa Politika iz Beograda za najboljši šolski časopis. Povabljeni smo bili na nagradni izlet po tedanji Jugoslaviji in naša pot iz Beograda domov je bila predvidena z letalom. Zamudili smo let in na naslednjega smo čakali polnih osem ur. Šola je imela pri meni vedno visoko mesto, prvi let z letalom sem dobila za nagrado, in tudi danes menim, da imam posebno srečo, skoraj nagrado, ker se lahko toliko izobražujem preko šole, ki je povezana z EU.

Kadar potuješ sam in če greš na dopust, je drugače. Nobenih skrbi. Večer pred odhodom sorodnica vpraša, ali imam kaj potovalne mrzlice. Nič, prav nič, niti spakirano še nimam. Kako to, zjutraj letiš, pa še zvečer nimaš spakiranih kovčkov? Kaj pa bom posebnega vzela s seboj na dopust v tolpe kraje? Na razpolago imam lahko le mali kovček osebne prtljage, na promenadne sprehode ne bomo hodili, večerne in lepe garderobe sebi in drugim ne bomo kazali. Otok bomo raziskovali kot popotniki in za to ne potrebuješ veliko obleke. Radi bi se povzpeli na najvišji vrh Pico del Teide, ki meri dobrih 3700 metrov, torej potrebujemo nekaj več toplih oblačil in to zasede največ prostora.

Kako smo doživeli ta vulkanski otok, pa naslednjič.