Kekčeva pot v svet

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. julij 2018 / 14:33

Če želijo ljudje zares spoznati Slovenijo, morajo poznati tudi Kekca, prijaznega, pogumnega in veselega pastirčka, ki je v naši deželi najbolj priljubljen otroški junak in predstavlja del otroštva vseh slovenskih otrok, je prepričana Dušica Kunaver.

Tik pred začetkom poletja je društvo Naše gore list izdalo eno od pravljic Josipa Vandota – Kekec in Pehta – tudi v angleškem jeziku. »Zgodbe o Kekcu je napisal Josip Vandot, domačin iz Kranjske Gore. Rodil se je leta 1884, v času, ko je njegov kraj še živel starosvetno življenje pastirjev in kmetov. V tem svetu so tako zrasle Kekčeve zgodbe, dragocene predvsem zato, ker so vzete iz resničnega življenja v Kekčevi deželi,« je v imenu založnika povedala Dušica Kunaver. Pripoved o Kekcu in Pehti, ki jo prinaša angleški prevod, delo Mimi Marinšek Čadež, je le ena od številnih Vandotovih zgodb o Kekcu. Prvič je bila objavljena v reviji Zvonček leta 1924 z ilustracijami Ivana Erbežnika. Prav te ilustracije prinaša tudi angleški prevod zgodbe.

»Kekec – prijazen, pogumen, vesel, prijateljski pastirček – je v naši deželi najbolj priljubljen otroški junak in pomeni del otroštva vseh slovenskih otrok,« je prepričana publicistka Dušica Kunaver, zbirateljica ljudskega izročila in etnološkega gradiva, ki je delo v začetku meseca predstavila v slikovitem okolju muzejske Liznjekove hiše v Kranjski Gori. Avtor Kekca Josip Vandot se je namreč pred 134 leti rodil prav v Kranjski Gori, ki je s svojo slikovito okolico predstavljala navdih za nastanek zgodb o vedrem pastirčku in njegovih pustolovščinah.

»Knjigo smo prevedli zato, ker takšnega junaka, kot ga imajo naši otroci v Kekcu, v evropskem prostoru lahko najdemo le še morda v nemški Heidi. In tisto, kar otroci tako iskreno zgrabijo, je zagotovo zelo pristno. To že lahko rečem glede na svoje dolgoletne učiteljske izkušnje,« je povedala Kunaverjeva. »Gre za neizmerno bogastvo ljudske ustvarjalnosti, na podlagi katere so nastale Vandotove pripovedi. V časih, ko je tu ustvarjal Josip Vandot, so v mislih tukajšnjih ljudi zares živele vile, gozdni in gorski možje in med njimi modra tudi zeliščarica Pehta, ki že s svojim imenom nakazuje, da je v neki povezavi s prastaro skrivnostno Pehtro babo, davno pogansko starko Zimo,« pravi Dušica Kunaver.

»Veste, kako izjemne so te pripovedi? Naši ljudje so se v tistih časih še bali gora. To so bila območja, za katera so rekli, da se ''tam noben žegnan zvon ne čuje, kamor noben žegnan človek ne stopi'', tako so govorili. Šli so, do koder je segala pašnja, kakšen lovec morda malo dlje, sicer pa so bili ti skrivnostni gorski kraji za ljudi tabu! Še slavni Valvasor si proti goram niti pogledati ni upal!«

Naj svet ve, kaj imamo, naj Evropa pride k nam in vidi, zato poziva Dušica Kunaver in na primeru Vandotove Pehte opiše bogastvo ljudskih verovanj in tradicij v eni od najbolj slikovitih gorenjskih pokrajin. »Kot kaže, je bila Pehta resnično bitje, zeliščarica, ki je tu živela. Pehtra baba pa je tisočletja staro pogansko bitje. Vandot je očitno vso to mitologijo in zgodovino zelo dobro poznal; Pehto in Pehtro je v svojih pripovedih združil v eno bitje: Pehtra, ki predstavlja zimo, je po eni strani dobra, ker poljem in kmetom omogoča počitek, in po drugi huda, ker je takrat ljudi pogosto zeblo in so bili lačni. Dvojnost zime je Vandot prikazal v Pehti: vsi se je bojimo kot strašne starke, a prav ona je na koncu tista, ki prinese zdravila in se tako pokaže tudi kot zelo pozitivna ženska.«

Kunaverjeva pravi, da moramo biti ponosni na svojo dediščino in jo samozavestno pokazati Evropi: »Imamo najstarejše glasbilo na svetu, šestdeset tisoč let staro piščal. Imamo najstarejše vozilo na svetu, pet tisoč let staro kolo ... imamo po drugi strani še žive tisočletne šege in navade. Prav v Podkorenu so še leta 1989 fantje jagali Pehtro babo, starko Zimo. Ljudje, ki so to počeli, so še vedno živi, zato še kako lahko rečemo, da je živa tudi ta ljudska dediščina. Bodimo ponosni nanjo!«