Kdo je bil don Kosto Selak (1893–1968)

Imenovani gorenjski rojak je umrl 12. junija 1968 med brati frančiškani v samostanu na Brezjah. Pol stoletja po njegovi smrti je res že čas, da ga bolje spoznamo in se zavemo, da je bil tudi pomemben glasbenik …

Mene je z njegovim življenjem in delom seznanil njegov nečak Milan Seljak (1929–2015), ki je bil tudi sam glasbenik in rojen v isti hiši v vasici Sovra, južno od Žirov. Uvrstil sem ga v biografski podlistek Po ljudeh gor, po ljudeh dol, ki sem ga v letu 1998 začel objavljati v našem časopisu in napisal, kar sledi.

Don Kosto Selak

Jernej Seljak se je rodil se 13. avgusta 1893 pri Abrahtu v Sovri, umrl je 12. junija 1968 v samostanu pri sobratih frančiškanih na Brezjah, kjer je tudi pokopan. Po stari navadi je bil eden od sinov na kmetih namenjen za duhovnika. »Narobe« je bilo le to, ker bi bil za to zahtevno delo bolj primeren brat Anže. Abrahtov Jernejko ni bil samotar, užival je v družbi, po značaju dobričina. Ob slovenščini, hrvaščini in latinščini je izvrstno obvladal nemščino in italijanščino, pozneje se je naučil še angleščine in esperanta. Bil je majhne postave, suh in »zaručen« (skodranih las), hodil je hitro kot veter. Svojega »športnega« značaja ni skrival; s svojimi mladimi župljani je igral nogomet, po navadi je bil za vratarja. Nazadnje je bil na Brezjah za spovednika. Ko se je prišel spovedat njegov nečak Ivan (Milanov brat), ga je kar prekinil, ga odvezal grehov in naročil: »Povej mami, da pridem na zelje!« Tega (in repo) je imel silno rad. Žirovci so mu rekli »Abrahtov patrčk«, njegovi farani v Janjini pa »don Kosto«. Oče Konstantin je bilo njegovo frančiškansko ime. Po škofijski gimnaziji v Šentvidu in bogoslovju v Ljubljani je novo mašo pel v Žireh, na binkoštno nedeljo 27. maja 1917. »Radi vojne je vsaka druga slovesnost izven cerkve, tako pogostitev itd., odpadla.« Tako v župni kroniki. Po vojni se je znašel pri frančiškanih v Dubrovniku in drugih krajih v Dalmaciji, nazadnje se je ustalil kot župnik v Janjini na polotoku Pelješac. Tu je našel svoj drugi dom in ostal kar 27 let, 1933–1960. Župnišče je kot vnet zbiralec slik in knjig spremenil v galerijo in knjižnico. (Posebna zgodba, ki je tu ne kaže obnavljati, je še danes nedorečena usoda te zbirke …) Pravi izziv za muzikologa bi bil popis njegovega skladateljskega opusa. Bil je odličen pianist in organist. V hiši sta bila zmeraj vsaj dva instrumenta, pianino in klavir. Ob upokojitvi so mu hoteli Janjinari postaviti majhno hišo, da bi ostal med njimi. Imeli so ga radi. Med vojno je mestece rešil pred hudo uro. Italijani so v nekem vinogradu zajeli skupino mož in fantov, ki se je odpravljala v partizane. Zaprli so jih v šolo, da bi jih pozneje postrelili, kraj pa požgali. Don Kosto je šel k poveljniku in pred njim izjavil, da je te ljudi sam poslal v tisti vinograd delat, in ne v partizane ...

V Janjino, na simpozij

Moj članek je zbudil pozornost našega neutrudnega muzikologa dr. Franca Križnarja. Življenje in delo Dona Kosta je natančneje raziskal in ga predstavil v Loških razgledih 51/2004. Vendar tudi to ni zadostovalo, da bi se naša glasbena javnost primerno odzvala. V zadnjih letih so nas v tem oziru prehiteli – Hrvati. In spet je bil dr. Križnar tisti, ki nas je seznanil z njihovimi napori, to pot v Žirovskem občasniku 47, 2017. Hkrati so že stekle priprave na pobudo hrvaške strani, da bi ob letošnjih obletnicah (135. obletnici rojstva in petdeseti obletnici smrti) pripravili »Međunarodni znanstveni skup o Don Kosti Selaku (1893–1968)«. Zgodil se je v soboto, 16. junija, 2018 v Janjini, potekal je dvojezično.

»Skup« se je začel ob desetih dopoldne s »koncelebrirano mašo« v župnijski cerkvi sv. Vlaha (Blaža). Vodil jo je dubrovniški škof Mons. Mato Uzinić, z njim je somaševalo kar devet duhovnikov, med njimi dva slovenska. Nadaljevali smo opoldne v njihovem Zadružnem domu. Tu so nas najprej pozdravili imenovani škof, župnik don Mato Puljić in župan (»načelnik«) Vlatko Mratović. V imenu slovenskega dela ekipe in župana občine Žiri, ki ni mogel z nami, je zbrane v čustvenem nagovoru pozdravil Izidor Rejc, zaslužni gospodarstvenik in politik v pokoju, tudi sam daljni sorodnik Dona Kosta. Sledili sta opoldanska in popoldanska runda predavanj. Simpozij sta vodila dr. Vinicije B. Lupis in dr. Franc Križnar. Vseh predavateljev je bilo okrog 15. Bilo je naporno, a smiselno in poučno. Veliko smo izvedeli o Donu Kostu in njegovem času, a še zdaleč ne vsega. Vznemirljivo je, denimo, vprašanje, zakaj so ga iz župnije Trata v Poljanski dolini (danes Gorenja vas), kjer je bil leta 1919 za kaplana, kar naenkrat prestavili v daljno Dalmacijo. Znotraj frančiškanskega reda, ki je razširjen po vsem svetu, to seveda ni nič nenavadnega, a za tiste čase je bilo kljub vsemu daleč … Še za nas, ki smo se v petek ob petih zjutraj vkrcali na avtobus v Žireh, je bila vožnja kar dolga, v Janjino smo prispeli ob petih popoldne.

Glasbeni vrhunec

Na simpoziju smo torej veliko besedovali, a vrhunec tega srečanja je bil glasbeni, doživeli smo ga pri obeh mašah, sobotni in nedeljski. Za nepozabno glasbeno doživetje je poskrbel komorni zbor Hrvaškega pevskega društva Slavulj (Slavček), ki ga vodi maestro Josip degl' Ivellio, po rodu Dubrovničan in iz rodbin, ki so dale ve vrhunskih glasbenikov. Obe maši sta bili pravzaprav tudi njihova koncerta. Izvedli so tudi več Don Kostovih del. Naj omenim vsaj tri: Missa in s. Blasii servatoris honorem (maša v čast sv. Blaža), Slava Deloriti (O luči zlatna) in himna O, Janjino!, ki smo jo navdušeni poslušalci spontano predlagali županu za novo himno njegove občine. Posebej za naš »skup« so ponatisnili pesmarico »14 himana u čast Deloriti«, ki jo je sicer že leta 1954 objavil Don Kosto sam. »Delorita« je bila njegova favoritinja. Ker njeno ime slovenskemu ušesu najbrž ne zveni prav domače, naj ga razložim. To je hrvaška priredba imena Loretske Matere Božje, popularne italijanske podobe Božje Matere (Santa Maria di Loreto), ki je za vernike ob Jadranu nekaj takega kot brezjanska Marija Pomagaj za Slovence.

Namesto sklepa bi se rad zahvalil vsem, ki so prispevali, da je to mednarodno glasbeno srečanje tako lepo uspelo. Posebna zahvala na slovenski strani velja dr. Francu Križnarju, med Janjinarji pa se je še posebej izkazala neutrudna Antonija Prišlić, pomočnica župana. Brez nje bi lahko bila anarhija, tako pa je bila harmonija.