Trije prijatelji

Mama, obljubim, da bom pridna, 2. del

»Tudi ko je spolno izrabil neko učenko osmega razreda, se ni nič zgodilo. Ukrepal je dekličin oče in ga skoraj do mrtvega pretepel. Če ga, nezavestnega, ne bi našli šrangarji, bi umrl zaradi podhladitve.«

Irena na zelo zanimiv in zgovoren način nadaljuje svojo zgodbo: »V četrtem letniku sem spoznala Evgena. Bili so trije sošolci. Prvič smo se srečali na plesu na njihovi srednji tehnični šoli. Skupno jim je bilo, da so se, lepotci kot so bili, bolj malo učili pa več žurirali. Tik preden so dobili maturitetna spričevala, je prišel v razred direktor tovarne iz naše vasi in jih povabil, da se pri njih zaposlijo. Vsakemu je ponudil tudi stanovanje, kar je bilo rajsko. Žal pa vsi niso izpolnili njegovih pričakovanj, saj so tudi v službi obdržali precej divje žurerske navade. To so bili časi, ko je srednja šola pomenila več kot danes doktorat, zato so si domišljali, da so ne vem kako pomembni.

Potem so triperesno deteljico vpoklicali v JLA. Odhod so krepko zalili, ne vem točno, kdo jih je spravil na vlak v Ljubljani. Do prvega prihoda iz vojske na dopust so bili vsi trije bolj ali manj veselo samski. Če so imeli kakšno zvezo, je to bila prej kot ne ženska za eno noč. V isti tovarni sem se zaposlila tudi jaz. Ker je bilo takrat v navadi – vsaj pri nas – da so fantje, ki so služili vojsko, tudi v firmi za to dobili neko simbolično nagrado, je Evgen, ko je prišel ponjo, trčil najprej vame. Bil je zelo dobre volje in brez težav me je povabil na kavo. V pisarni nas je bilo veliko, nihče se ni dosti oziral, kaj počnejo drugi. Tako in tako pa smo zelo pogosto ''pili kavo'', šli vsaj enkrat v delovnem dopoldnevu tudi ven, v trgovino. Začela se je najina velika romanca, ki sva jo čez pol leta, ker sem bila noseča, kronala s poroko. Veliko so nama pomagali njegovi starši, ki jim denarja ni manjkalo. Začela sva zidati hišo, njegov oče je poskrbel, da so bili računi plačani. Evgen je po prihodu iz vojske začel voziti tovarniški tovornjak. Ker smo imeli trgovsko mrežo razpredeno po vsej Jugoslaviji, je bil zelo poredko doma. Sama in osamljena sem bila ''ponosna'' gospodarica ogromne hiše. Skrbela sem za sina, drugi otrok pa je bil že na poti. Vedno pogosteje sem se začela spraševati, ali je to tisto življenje, ki sem si ga želela. Nisem našla odgovora. Ker je bila mama takšen fičfirič, sem se, koza neumna, zaklela, da bom boljša od nje, da se bom s tistim, s katerim bom izgubila nedolžnost, tudi poročila. Res sem to storila, a kaj sem imela od tega?! Manj kot nič. Denarja mi ni manjkalo, kar je bilo za čase zgodnjih sedemdesetih let več kot odlično, a to ni bilo to, kar sem si želela. Še dobro, da sta me polsestrici pogosto obiskovali.

Ko je bil Evgen doma, sem mu pogosto ''najedala'', naj zamenja službo, da bo več z družino. Nekaj časa me je še mirno poslušal, potem pa se je mojemu sitnarjenju uprl. Ker ni šlo zlepa, me je tudi udaril. Običajno je bil takrat pijan in tolažila sem se, da podobne reči počnejo vsi pijanci, da Evgen ni kriv.

Četudi sta se poročila tudi oba njegova kolega, v zakonu nihče od njih ni bil preveč srečen. Zavedali so se lastne pomembnosti, da so bili zelo lepi fantje oziroma možje: visoki, postavni, simpatični, zelo zaželeni v vsaki družbi. Znali so odlično plesati, in ko so komunicirali z ženskami, starimi ali mladimi, sta od njih tekla med in mleko. Po vasi so najprej začeli opravljati Cirila. Njegova žena je bila učiteljica in zato je še hitreje padlo v oči, če je bilo kaj narobe. Varal jo je z neko deklico, ki je komaj končala osnovno šolo. Posledice, ki so sledile, niso bile čisto vsakdanje. Dekličin oče je bil lovec in zelo hitre jeze. Ciril jo je odnesel zelo poceni: skupil jo je le z nabojem v mečih. Žal pa ni nihče računal, da je deklici že zaplodil otroka. Za splav je bilo že prepozno. Še preden se je otrok rodil, je Ciril pustil službo in se z ženo, ki mu je vse odpustila, preselil drugam.

Govorice se potem še dolgo časa niso polegle. Moram pa reči, da so imele na Evgena zdravilen vpliv, saj je čas za zabavo prepolovil. Z Zoranom, s katerim sta sedaj ostala sama, sta se še bolj navezala. Sploh ko se je ta odselil od žene k neki drugi, precej ''lumparski'' ženski. Naša hiša se je počasi spreminjala v vinotoč za vse vaške pijančke in brezdelneže. Evgen je v kleti naredil ''kmečko sobo'', v kateri so se srečevali, ga pili in žurirali do naslednjega dne. Pogosto je sedel za volan svojega tovornjaka pijan kot krava. A kdo bi se oziral na takšne malenkosti? To je bil še čas, ko so bili moški neizmerno solidarni drug do drugega in ženska, ki je bila tepena, je bil za ''batine'' sama kriva.

Tudi pri nas je bilo nasilje dnevno prisotno. Njegova največja žrtev je bil sin. Ko me je hotel braniti pred udarci, jih je pogosto tudi sam skupil. Nikomur nisem mogla zaupati. Ko je bilo najhuje, sem obema otrokoma dala zvečer vsakemu polovico uspavalne tablete. Upala sem, da ju očetovo kričanje vsaj ponoči ne bo metalo iz postelje.

Moja lastna mama mi je nasilje, ki sem ga trpela, iz dna srca privoščila. Dejala je, da je to ''kazen božja'', ker sem bila do nje tako nesramna in vzvišena. Če je le mogla, se je postavila na Evgenovo stran in mu ''svetovala'', naj me kdaj udari še v njenem imenu.

Tudi Evgenovi starši so gledali stran. Še potem ko je drugega za drugim razbil dva tovornjaka in je izgubil službo ter se preselil k njim, niso odnehali. S silo so dosegli, da sem se z obema otrokoma izselila iz hiše, ki so jo oni naredili s svojimi lastnimi ''krvavimi žulji''. Živčna razvalina, kakršna sem bila, nisem izbirala stanovanja, kamor sem se v stiski zatekla. Bilo je v neki zasebni hiši. Že prvi mesec, ko je napočil čas plačila, sem ugotovila, da so me potegnili za nos. Cena najema je bila dvakrat višja, kot smo se dogovorili. V povračilo za neplačilo mi niso dovolili, da s seboj odpeljem čisto novo kuhinjo.

S pomočjo kadrovske službe sem potem dobila tovarniško, kar trisobno stanovanje! Vzela sem posojilo, se ''zapufala'', da se bolj nisem mogla! Četudi sem se znebila nasilnega lepotca, so ostale težave s sinom, ki je imel precej njegovih potez. Zanemarjal je šolo, se družil z neprimerno družbo, s katero je vdihaval lepilo, doma mi je kradel denar, nadlegoval je mlajšo sestro in jo izsiljeval. Potem je zbolel za hudo obliko zlatenice. Sreča v nesreči, ko je njegovo življenje viselo na nitki, je bilo, da ga je njegov lečeči zdravnik poslal k psihiatru. Trajalo je še več kot pet let, da je prišel toliko k sebi, da je dokončal šolo, se zaposlil. Danes sicer še živi pri meni, a sam skrbi za se in svoje potrebe. Ima tudi nezakonsko hčerko, s katero je v zelo dobrih odnosih.

Danes, ko se pogovarjava, je od pogreba bivšega moža minilo komaj nekaj dni. Nobeden od treh fantov, ki so nekoč v cvetu razposajene mladosti prišli v našo vas, zapeljevali dekleta kot po tekočem traku in bili od njih spoštovani in zaželeni, ni umrl naravne smrti. Moj je umrl zaradi odpovedi notranjih organov, Ciril je sam položil roko nase, kako je umrl Zoran, ne vem točno, vem pa, da je umrl premlad.

Jaz sem še tu, življenje me ni dotolklo, še zmeraj se znam smejati, biti dobre volje. Izkušnje so me oplemenitile, na srečo!«

(Konec)