Tarzanov krik

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Nasveti / nedelja, 3. junij 2018 / 10:20

Pred dnevi me je presenetila razglednica z mehiško znamko. Žig Acapulco. A na njej nobenega pravljičnega sončnega zahoda, nobenih bugenvilij niti mariachev. Samo enigmatičen pozdrav »Se spomniš?«. Česa? Na sivkastem naličju razglednice preprost nagrobnik in na njem Johnny Weissmüller. Tarzan. Filmski idol. Krik, ki je pretresal džunglo, in samo dva kratka stavka: Tarzan. Jane. Kaj se ne bi? Kot najstnici sva z Zino zbirali in zamenjavali njegove fotografije. Videli sva vse filme o Tarzanu, kar so jih v tistih letih vrteli. Bil je prvi športnik, ki je postal bogato plačan filmski igralec. A denar se ga ni držal. Zapravljal je za zabave, avtomobile in ženske. Nekateri trdijo, da je bil alkoholik, drugi le, da 'ga je veliko nesel'. Bil je petkrat poročen, s tretjo ženo je imel tri otroke. Ko je v Acapulcu snemal film Tarzan in sirene, se je zaljubil v pogled, ki se mu je ponujal, ko je s kozarcem v roki opazoval morje. Bil je imeniten jodlar, ki je zmagoval na tekmovanjih, zato se mu je tako posrečil tisti krik, ki je pretresal džunglo. A slava je po zadnjem filmu začela bledeti, denar je kopnel in nekaj časa je bil povsem obubožani Johnny celo receptor v nekem hotelu. Začele so se težave s srcem in tudi psihične motnje so ga pestile. Vrgli so ga celo iz nekega doma za ostarele, ker je gol tekal po hodnikih. Zadnja žena, Maria Weissmüller, je bila Berlinčanka in ga je preživela za dvajset let. Na njeno željo so v trenutku, ko so ga spuščali v grob, zavrteli Tarzanov krik.

Bil je bolehno sedemmesečno dete, ko sta se starša iz Romunije z vsemi otroki preselila v Ameriko. Družina je trpela pomanjkanje, in ko je bilo Johnnyju 12 let, je zvečine živel na cesti, se udinjal kot 'liftboy', njegovo zdravje pa se je slabšalo. Zdravniki so dvomili, da bo doživel dvajset let. Potem je neki zdravnik svetoval staršem, naj se deček začne ubadati s športom. In zgodil se je čudež. Johnny je iz 'šleve', kot so govorili, postal športnik, pravi borec, izredno nadarjen za plavanje. Presenetil je na dvojih olimpijskih igrah, bil zlat v Parizu 1924 in v Amsterdamu 1928. Gledam razglednico in si mislim, na kakšno čudno pot te lahko spravi slava …

Tortilje s kvinojo in rdečim zeljem po acapulško

(za tiste, ki na piknikih ne jedo mesa)

Za 8 oseb potrebujemo: 1 zavitek koruznih tortilj (če jih nimamo, so nadomestek pšenične), 1 skodelico kuhane kvinoje, pol skodelice pikantne salse, sok 1 limone, pol skodelice manga, narezanega na majhne kocke, četrt ali pol žličke čilijevih kosmičev, četrt žličke kumina, četrt žličke strtega česna, sol po okusu, pol skodelice tenko narezanega rdečega zelja, zelen sesekljan koriander ali peteršilj.

Zmešamo mango, salso, kvinojo, začimbe in dodamo limonin sok. Če je premalo kiselkasto, dodamo še nekaj kapljic limoninega soka. Znova premešamo in zrežemo zelje na zelo tenke trakce. Popečemo ali pogrejemo tortilje, damo nanje 2–3 žličke nadeva, čezenj pa potresemo narezano rdeče zelje. Zvijemo in zdevamo na krožnike. Okrasimo s sesekljanim peteršiljem ali koriandrom in dodamo reženj limone.

Pa dober tek!