Obujali dijaška leta

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / torek, 29. maj 2018 / 08:19

»Gremo v razred, ne smemo zamujati.« To je nekaj, kar se v petdesetih letih zagotovo ni spremenilo. Gimnazijo Franceta Prešerna Kranj so obiskali dijaki, ki so maturirali leta 1968 na tedanji srednji ekonomski šoli. Posedli so se v šolske klopi in obudili spomine ...

Prišel je čas, ko nam je zadnjič zazvonil šolski zvonec. Štiri leta smo nabirali znanje, se veselili šolskih dni, velikokrat pa s strahom pričakovali snidenja z vami (profesorji, op. a.). Šolske naloge, enice, petice, domače naloge – vsak dan isto. Pritoževali smo se nad enoličnostjo šolskih dni, uspešno in manj uspešno plonkali razne naloge, se vadili v sufliranju in vzdihovali pod vašo strogostjo. Pa nam ne zamerite. Res smo jo marsikaj pošteno zagodli, toda ne iz hudobije. Mladi, kot smo, ljubimo naglico in spremembe, umirjenost nam je kar nekam tuja. Kljub vsemu vam priznamo, da ste nas naučili mnogočesa ...« Takole je 4. a razred Ekonomske srednje šole Kranj maja leta 1968 nagovoril profesorje, originalni zapis je po petdesetih letih čustveno obudila njihova sošolka Mira Grm, pobudnica srečanja. Sošolci so se srečali v petek v prostorih sedanje Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, in kot je poudarila nekdanja dolgoletna ravnateljica Marija Simčič, so na šoli sloves te generacije uspešnih dijakov v takšni ali drugačni obliki uspešno nadaljevali.

Pred petdesetimi leti je bila ekonomska šola v starem delu Kranja. Učilnice so bile mrzle, centralnega gretja ni bilo in hišnik se je trudil in kuril v peči v vsaki učilnici. Bilo je moderno, da so imeli namesto šolskih torb knjige in zvezke povezane z elastiko. »Naša res odlična šola se je imenovala samostan, ker smo dekleta morala nositi črne halje. To nič ni škodilo, saj so se zakrile socialne razlike,« se spominja Mira Grm, ki je med nepozabne spomine dodala tudi maturantski izlet po nekdanji Jugoslaviji; avtobus, hrano iz konzerv, nočitve v dijaških domovih in odlično družbo.

Srečanja so se udeležili profesorji Vera Žnidaršič, Ana Marinšek, Anton Podpečan in pa Milan Ahačič, prijetno presenečen nad darilom – karikaturo iz leta 1963 in pesmijo Ne čakaj na maj, ki sta jo zapeli sedanji dijakinji Ana Skumvač in Brina Sitar. Profesor geografije Ahačič je vedno govoril dijakom: »Dajmo, dajmo, bolje bo treba, ne čakajte na maj ...« A je tudi on presenetil svoje nekdanje dijake; pred petdesetimi leti so imeli pripete nageljčke, zdaj pa jim jih je on prinesel in dodal še nekaj sodobnega cvetja, da se preteklost lepo poveže s sedanjostjo. »Bili ste eden najboljših razredov na šoli. Želim, da bi bili na šoli na letošnje maturante ponosni tako, kot sem bil jaz na svoje,« je dejal, potem pa se postavil v pravo držo profesorja in ne samo za jubilante – ampak tudi za nekaj sedanjih dijakov in profesorjev – imel pouk stare šole. Današnjim mladim je položil na srce: »Če padeš, ni važno kolikokrat, važno je, da se pobereš.« Srečanje je bil čudovit preplet izkušenj in modrosti generacije 1968 z mladostno energijo dijakov leta 2018.

V nagovoru je ravnateljica Gimnazije Franceta Prešerna Mirjana Bizjak predstavila šolo, ki je bila najdlje znana kot ekonomska šola, programi so se spreminjali, od leta 2012 je samostojna gimnazija. »Časi se spreminjajo, vrednote na šoli ostajajo enake. To so spoštovanje, odgovornost, skrb za drugega, pomoč, podjetnost in inovativnost,« je povzela. Kulturni program so glasbeno obogatili sedanji dijaki, a tudi njihovi petdeset let starejši kolegi so imeli pripravljeno pesmarico, v rime odete opise profesorjev. Sledil je ogled šole pod vodstvom prof. Irene Rahutina in enako kot leta 1968 sprevod do Prešernovega spomenika, vmes postanek pred staro šolo v Tomšičevi, kjer so zapeli Gaudeamus, ter druženje ob kosilu. Spomini so večni, če jih le znamo obuditi, je dejal prof. Ahačič. In spomini na dijaška leta so vsekakor lepi, je povedal 4. a razred iz leta 1968.