Biserna zakonca Rebernik

V soboto, 12. maja, sta se s slovesnostjo v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju zakonca Amalija in Ivan Rebernik, ki sedaj živita v Mačah pri Preddvoru, zahvalila Bogu in Mariji za šest desetletij skupnega življenja.

Priči sta bili sin Žanko in hčerka Marijana, sveto mašo je daroval šenčurski župnik Urban Kokalj, slavljenca in zbrane pa je s petjem presenetil Stane Vidmar.

Amalija se je rodila v Šenčurju pred 81 leti, Ivan pa pred 85 leti na Šenturški Gori. Oba izhajata iz delavskih družin. Spoznala sta se v Šenčurju. Amalija je bila zaposlena v kranjski Planiki, kasneje pa je bila tajnica na osnovni šoli v Šenčurju; mož Ivan pa se je izučil za orodjarja v kranjski Iskri. Po služenju vojaškega roka se je leta 1958 zaposlil v Puškarni v Kranju, kasneje pa je postal samostojni obrtnik.

Pred poroko sta Rebernikova že imela sina Žanka Ivana, ki se je rodil leta 1953. Poroka je morala zaradi Ivanove vojaščine počakati dolgih pet let, da so potem lahko v troje začeli novo skupno življenjsko pot. Zakonca Rebernik sta sklenila zakonsko zvezo 10. maja 1958, tudi takrat v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju. Kasneje sta se sinu Žanku pridružili še hčerki Marijana in Barbara.

Ni jim bilo v življenju vse lepo, a tisto naj­po­me­m­­b­­­n­ejše so vedno imeli, pravi Am­alija: zdravje in pridne otroke. Otroci so doštudirali in imajo že svoje družine. Tako se je z leti družina povečala z vnuki in pravnuki. Rebernikova imata šest vnukinj in vnukov, Marjanco, Primoža, Jureta, Luka, Mateja in Žana, ter štiri pravnuke, Karla, Nika, Bora in Piko, petega pa pričakujejo junija. Ob hiši v Mačah imata ribnik in hišnega ljubljenčka, nemškega ovčarja Orija. Vključena sta v številna društva in organizacije v domačem kraju in okolici. Med drugim je bil Ivan ustanovni član Turističnega društva Šenčur, ob štiridesetletnici društva pa je postal njegov častni predsednik. Bil je tudi pobudnik prve napeljave telefonskega omrežja v Šenčurju in Srednji vasi. Že šestdeset let sta zakonca Rebernik tudi naročnika Gorenjskega glasa.

Po slovesnosti v župnijski cerkvi v Šenčurju je sledilo družinsko kosilo v Gostilni Ančka. Slavljenec Ivan je ob praznovanju dejal: »Ve­ste, midva sva si to, da bova za vse življenje ostala skupaj v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, obljubila pred šestdesetimi leti – in tega sva se vedno držala. Tole je le lepa zahvala za lepih šestdeset skupnih let, za pridne otroke in zdravje. Resnično: najbolj si želiva le zdravja!«