Tukaj, zate, tam

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. maj 2018 / 15:41

»Rdeči ribez v dvorani, kadilci na parkirišču, fički na dvorišču so ugasnili luči, za slavnostni uvod so zaveso odgrnili pred velikim platnom, Kino Union, mesec brez piknikov v travi in ležanja v naravi, pred mano ne sedi dolgin, ni naključje, da sem prišel s prijateljem, ključ tiči drugje, poznava se od prve ure v petem ce, osnovna šola Valentina Vodnika, zdaj sva gimnazijca, lepo vas prosim, spletene so čvrste vezi, do Šentvida in domov potujeva z zelenim avtobusom, raztegnjena harmonika s šoferjem in pultom za sprevodnika, prikrival nisem nič pomembnega, če ne vara me spomin, razen preganjavice, da te gips na roki doleti kot kazen za pristop do prepovedanih jazbin, nisem hotel tvegati, Jaka bi razumel tesnobo in trepet, skrivnost je super dobra, če se ne množi, salo na trebuhu ga ovira, ne posebej ne na splošno ne trenira, raje dolgovezi, razpreda in filozofira, zna pa bobne bajno božati in zasipati činele s prošnjami za ritem, ki ga ni in ni, glasbenik po duši je njegov starejši brat, novinar pri časopisu Delo, knjigo Branke Jurca sem prebral, preden sem Ireno Kranjc spoznal, plavolasko s pegami na licih, vsako torkovo popoldne na literarnem krožku, kako priti v pogosti stik, kako se prikupiti, zanesljivo ne s cmeravim jokom, bolj verjetno z igrami pred oficirskim blokom, pomagajo superge in kolebnice, trenirka in gumitvist, postanka ni pri plezariji prek pečine, do trojke še nekako gre, pod neznosno nihajoče prsi se steguje štirka, njena sestra je skočila tako visoko, kadar ni kilometrov štela na stadionu ŽAK, Železničarski atletski klub, za korakom sem naredil drug korak, naglo sem napredoval, zrel za punco sem postal. Prelepo sem se imel, prekratko. Enkrat pač vse mine. Bolj slaba tolažba je to, zlasti sredi filma, Rajko Ranfl ga režira, Irena v glavni vlogi, gola za prozorno steno tuš kabine, Jaka sname lenonke in dvigne pedagoški prst, vzbuja mi skomine: takrat bi potrpel, pa bi s pravo zvezdo tu sedel!« (Str. 129)

Pesnika in esejista Aleša Debeljaka (1961–2016) se tisti, ki smo ga brali, spominjamo predvsem po izvrstnih esejih, pa tudi po pesmih, ki so pesmi že po obliki besedila, čeprav v svobodnem verzu. Tu pa sem, sam ne vem, zakaj, izbral eno od njegovih pesmi v prozi, njen naslov je Naočniki, prvič je izšla v zbirki Kako postati človek (2014). Pričujoča knjiga pa je izšla v zbirki Kondor in z njo je mnogo prezgodaj (in na Gorenjskem) umrli avtor že uvrščen med slovenske klasike. Upravičeno. Berimo ga, za nas in v njegov spomin.