Dekle z zgodovinsko medaljo

Tjaša Ristič, članica Karate kluba Kranj, je na evropskem članskem prvenstvu v karateju osvojila prvo žensko člansko medaljo v zgodovini Karate zveze Slovenije.

Ljubljana – Karateistka Tjaša Ristič je v petek ponosno pokazala bronasto medaljo, ki jo je v kategoriji do 61 kg osvojila na evropskem članskem prvenstvu v Novem Sadu. Njena medalja je dobra motivacija tudi za druge slovenske karateiste. Ne nazadnje karate je bil sprejet tudi v olimpijsko družino in bo na sporedu iger v Tokiu 2020. Tudi o tem sva se pogovarjali s članico Karate kluba Kranj.

Kdo je Tjaša Ristič?

»Stara sem 24 let, prihajam iz Kranja. V karateju sem pravzaprav že celo življenje, odkar se spomnim, uradno pa od sedmega leta. Karate mi vzame veliko časa. Poleg tega delam magisterij na Ekonomski fakulteti, smer turizem. To področje me tudi zelo veseli. Rada se ukvarjam še z masažo in v prihodnosti je moj cilj odpreti masažni salon. Naša družina je tesno povezana s športom in tudi z glasbo. Moj oče Drago je trener karateja, s športom se rekreativno ukvarja tudi mami Milena, moj fant Rok Baskera je športnik, nogometaš, igral je tudi pri Olimpiji. Le moj brat Rok je popolnoma druga zgodba. Je v glasbi, v narodno-zabavnih vodah. Igra harmoniko pri Veselih Begunjčanih.«

Nekaj besed o medalji s članskega evropskega prvens­tva ...

»Uresničile so se mi sanje. Pred kratkim sem že zmagala v Premier ligi, še vedno pa to ni bilo isto kot evropsko prvenstvo. Tega uspeha nisem pričakovala. Sem pa nanj čakala zelo dolgo in garala zanj. Je nagrada za minulo delo, za vztrajnost. Imela sem tudi krizno obdobje, ko mi ni šlo, pa nisem vedela razloga. Ob strani so mi stali ljudje, ki so sedaj tudi najbolj veseli. Na prvenstvu sem bila osredotočena predvsem na borbo, da dam vse od sebe, da si ne bom potem česa očitala. Borbe so bile zanimive, predvsem zadnja, v kateri je bil rezultat izenačen, tako da je odločala sodniška odločitev, ki je bila s 5 : 0 v mojo korist. Sodnike sem prepričala, da sem boljša.«

Treningi?

»Treniram ogromno, v pripravljalnem obdobju dva­krat na dan, zjutraj fi­t­n­es, fizična priprava, kondicija, zvečer karate. Ob koncih tednov so ali priprave ali pa tekme. Sodelujem tudi s športno psihologinjo, ki mi zelo pomaga. Imam dobro podporo, kar mi da še dodatno motivacijo.«

Zelo pomembna je konkurenca na treningu. Kakšna je karate sredina v Kranju?

»Slovenija, tudi jaz seveda, ima s tem največji problem. V reprezentanci smo kvalitetni tekmovalci in treningi so lahko na veliko višjem nivoju kot samo v klubu. Večkrat na trening v Kranj pride reprezentančna kolegica, ki študira v Ljubljani. Ena drugo dopolnjujeva. Z reprezentanco potujemo po svetu tudi na različne trening kampe, kjer se srečujemo z mednarodno konkurenco enakega ali višjega ranga. Tam se lahko veliko naučiš. Sicer pa je pomembno tudi dobro sodelovanje med trenerji v klubu in reprezentanci.«

Prehrana?

»Nimam nutricionista, se sama kar spoznam na to. Fa­nt je nogometaš in oba se zdravo prehranjujeva. To se pozna na treningih in potem tudi na tekmovanjih.«

Cilji?

»Naslednji cilj je uvrstitev na sredozemske igre, oktobra še na svetovno prvenstvo. Največji cilj pa so seveda olimpijske igre leta 2020 v Tokiu, za kar bo treba še veliko garati. Slovenci imamo slabše pogoje, smo pa vztrajni, grizemo in na tekmovanjih dokazujemo, da se da. Upanje obstaja, tudi na medaljo. Pri karateju je tako, da lahko z vsakim nasprotnikom zmagaš ali izgubiš. V danem trenutku se mora vse poklopiti.«

O motivaciji, ker je karate postal olimpijska disciplina ...

»Motivacija je sedaj še veliko večja, morda me je celo malce ovirala, a sem se navadila pritiska. Na to sem čakala celo življenje, vsak športnik si želi nastopiti na olimpijskih igrah. Vedno sem rada tekmovala in vedno sem imela visoke cilje, včasih celo previsoke. Upam, da se bo cilj uvrstitve na olimpijske igre uresničil.«