Enosmerna cesta

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 23. maj 2018 / 17:16

Pred kratkim sem obiskal teto v domu upokojencev. Starost in predvsem bolezen sta botrovali dejstvu, da je to edina možnost. Domači so ljubeče skrbeli zanjo, vendar zaradi napredovanja bolezni preprosto niso več zmogli. Skupaj smo popili kavo in bili v družbi starejših oseb, ki preživljajo zadnji del življenja v domu za starejše občane. Malo je tistih, ki se zavestno odločijo za odhod od lastnega doma v dom starejših občanov. Verjetno bi bila večina raje doma, včasih pa je to res nemogoče. Najbolj so se me dotaknili gibalno ovirani, ki so na vozičkih ali celo priklenjeni na posteljo. V celoti so odvisni od pomoči drugih. Podobno težko je oskrbovancem (in njihovim svojcem), ki trpijo za demenco. Dokler smo telesno čili in pri zdravi pameti, si težko predstavljamo trpljenje teh ljudi. Mislim, da si ga ne moremo v celoti predstavljati. Sicer opazujemo, smo sočutni, jim pomagamo, v njihovi globini pa jih ne moremo razumeti. In upamo, da bomo imeli drugačno starost. Opazoval sem osebje, ki se ves dan prijazno ukvarja s starostniki. Veliko dobrega naredijo in večina zaposlenih srčno opravlja svoj poklic.

Ko sem odhajal domov, nisem mogel pozabiti teh starejših ljudi, ki so dan in noč odvisni od pomoči drugih. In kar me je res šokiralo – poti nazaj ni več. Njihovo zdravstveno stanje se ne bo več izboljšalo in ne bodo več prestopili domačega praga. Tam bodo ostali do smrti, oni nimajo več zakonskih prepirov, nimajo več finančnih problemov, ne morejo več skrbeti za svoje otroke, ne skrbi jih več služba in roki za naloge, ki jih morajo še oddati, nimajo več sanj o srečni spolnosti, ne zanimajo jih več razprtije v parlamentu niti se ne ukvarjajo z iransko krizo, ne pogajajo se več za boljšo plačo, ne skrbi jih več košnja in slabo vreme, ne morejo več v cerkev, kamor so hodili štirideset let, ne želijo si več obiskovati tujih dežel, tisti, ki so si ustvarili večje materialno blagostanje ali so ga podedovali, verjetno nimajo več želje, da bi imeli še več in da bi še več delali.

Torej, če smo kdaj slabe volje (zakaj že?!) obiščimo koga v domu za ostarele ali koga, ki je neozdravljivo bolan. Hitro odleže. Kako bomo preživljali zadnje obdobje življenja, ne vemo. Do takrat pa se imejmo radi. Najprej samega sebe. Bodimo zadovoljni s tem, kar imamo. Če nam je v službi pretežko, jo zamenjajmo, saj smo zdravi in imamo pamet, roke in noge. Veselimo se lastnih otrok in njihovih uspehov, pojdimo v hribe, uživajmo v čudoviti naravi in odvrzimo svojo sitnobo v prepad, pozdravimo soseda in mu zaželimo lep dan. Povejmo svojemu možu, da je skrajni čas, da sva prijatelja, preberimo kakšno dobro knjigo, kupimo nov ležalnik, uredimo si dopust in pojdimo že enkrat na sanjski otok, ne ukvarjajmo se z dediščino, rajši sami potrošimo, kar smo prigospodarili. Sedaj imamo še čas in možnost. Pohitimo!