Razlaga islamofobije

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 27. april 2018 / 08:22

Strah pred islamskimi migranti je vse hujši. Pri tem se pozablja, da ti migranti niso vzrok, ampak posledica. Migracije je zakrivil Zahod, ki je domovine migrantov koloniziral in pahnil v vojne, pred katerimi zdaj ti ljudje bežijo …

Od kod migranti?

Bistvo sedanjih migracij nam lepo razloži Tahir Abbas, britanski profesor in raziskovalec, velik poznavalec islamofobije in islamske radikalizacije. Od kod migracije? »Migracije so neizogibna posledica človeške civilizacije. Ljudje so ves čas na poti in iščejo boljše priložnosti. Plemena, narodi, imperiji tekmujejo med seboj. Ljudje se bodo vedno želeli seliti iz enega kraja v drugega. Ko se države želijo razširiti, morajo zasesti nova ozemlja, kar včasih pomeni instrumentalizacijo teh ozemelj z namenom pridobiti bogastvo, ustvariti dobiček, ki se nato koncentrira v središču, namesto da koristi vsem. To sta kolonializem in imperializem, podobno pa vidimo v različnih oblikah globalizacije, ki koristi redkim, ne mnogim. Nekateri lahko potujemo, imamo internacionaliziran svetovni nazor, a večina obtiči tam, kjer so se rodili. To so posledice neenakomernega razvoja družb in držav. Tako bodo neizogibno tudi slabe plati. Globalizacija pomeni, da se vsi ti procesi odvijajo še hitreje. Svet je bil sicer vedno »globalen«, a globalizacija v neoliberalnem smislu pomeni, da ni meja, posel je povsod, priložnosti so povsod, regulativa je vse bolj ohlapna. To pa ustvarja še večjo premoženjsko neenakost in povzroča več težav za svet kot pa koristi in priložnosti.« Profesor Abbas nam razloži tudi poreklo evropskega strahu pred islamskim svetom. »Zgodovinsko gledano, se evropska domišljija glede muslimanskega sveta vleče vse do križarskih vojn. Tako je tudi v tem delu Evrope zaradi otomanskih sosedov in vplivov Otomanskega imperija na teh območjih. Ta strah najdemo v učbenikih, na televiziji, je del ljudske domišljije. Križarski boj kot odziv na širjenje islamskega sveta je še vedno del spomina številnih zahodnih držav. Nato imamo izkušnjo z evropskim kolonializmom, francoskim na severu Afrike, britanskim v južni Aziji in na Bližnjem vzhodu, v Afriki delno tudi nemškim. Prevladujoče mnenje je, da je obstajala legitimna pravica iti v tiste dele sveta in jim prinesti civilizacijo in tehnologijo, češ, mi smo boljši kot oni. Ta znanstveni rasizem se križa s ksenofobijo, vse skupaj pa se pomeša v islamofobijo. To pa ni le strah pred islamom, temveč strah pred muslimani, pred muslimansko kulturo, pred tem, da so muslimani vaši sosedje. Gre za idejo, da nas bodo prišli ti muslimani klat. To je zelo srednjeveška fantastična ideja, ki se ohranja v naši splošni kulturi in domišljiji. To počnejo tudi ustanove. V Sloveniji recimo tudi Katoliška cerkev spodbuja pogled, da se za vogalom skriva problem islama, kar je nevarno. To sicer ni stališče papeža in je morda značilno za lokalno miselnost. Izkušnja s sirskimi begunci je prestrašila ljudi. Slovenijo, ki ima dva milijona prebivalcev, je prešlo pol milijona ljudi. Na meji imate žičnato ograjo. Slovenija mora misliti tudi na odnos z EU-jem kot večjim partnerjem. Če hoče biti del kluba, mora Slovenija biti obmejni policist, zadnja linija obrambe pred vse bolj grozečim muslimanskim jugom. Idejo o muslimanih določa popularna kultura, pa tudi mediji, televizijski programi, Hollywood, televizijske serije. Nekateri novinarji in pisatelji ne opazijo, da njihovo delo vodijo njihovi predsodki. S tem se utrjujejo predsodki in negativna podoba o muslimanih. Pogosto, predvsem v Sloveniji, večina ljudi sploh še ni spoznala muslimana. Od kod boš torej dobil vtis? Na televiziji, od politikov, iz časopisov.« Kaj je torej islamofobija? »Islamofobija ni le neki splošni strah pred islamom in muslimani, ampak se kaže v konkretnih ukrepih proti priseljevanju, na področju azilne politike, medijskega izkrivljanja podobe, v obliki fizičnih napadov na vidne muslimanske skupnosti.« (Več na MMC RTV SLO)

Njihovi in naši moški

Skrajni islamisti in skrajni protiislamisti imajo več skupnega kot različnega. »Jeza in frustracije med moškimi na skrajni desnici so enake kot pri radikalnih islamistih. Čutijo, da je njihova prihodnost negotova. Ne počutijo se udobno glede raznolikosti, moči žensk, feminizma, pravic LGBT, liberalizacije spolnosti, zato se umikajo v konservativne vrednote. Te pri islamistih zaznamujejo patriarhalne kulturne interpretacije vere, pri skrajni desnici pa potreba po tem, da si spet moški, češ da so nam feministična gibanja odvzela prihodnost, zato moramo biti močnejši in strožji.«

Kontinuiteta na Kubi

»Ne morem si zamisliti preloma v naši državi. Menim, da se mora predvsem ohraniti kontinuiteta.« To je izjavil novi kubanski predsednik Miguel Diaz-Canel, Raul Castro pa ostaja šef partije in vojske. Kontinuiteta torej ne bo problem.